Page 143 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 143
sija za
proučevanje šolstva
– predhodnica
Zavoda za šolstvo
Prva leta po koncu 2. svetovne vojne so slovensko šolstvo zaznamo-
vale preštevilne spremembe, ki so bile običajno nedomišljene, krat-
kotrajne, brez eksperimentalnih preizkusov v praksi. Bile so bolj ali manj
le sad političnih odločitev komunističnega vodstva. Strokovna mnenja so
bila običajno utišana, navezava na predvojna polemiziranja o šolskih vpra-
šanjih prekinjena, z Vzhoda pa je zavel nov hladen veter, ki je puščal odpr-
ta vrata političnemu diktatu nad šolstvom.1 V takšnem zamorjenem in jav-
nim razpravam nenaklonjenem ozračju so bile, gledano z očmi oblastni-
kov, posebne ustanove, ki bi se ubadale zgolj s šolskimi strokovnimi vpra-
šanji, pravzaprav nepotrebne, saj naj bi reformiranje teh ali onih šol sledilo
bolj političnim kot pa pedagoškim kriterijem.
Do spreminjanja odnosa do strokovnih institucij in stališč je v šolski poli-
tiki prišlo na začetku petdesetih let. Tudi tokrat so bile spremembe v prvi vr-
sti sad političnih odločitev, toda med delom političnega vodstva je že dozore-
valo stališče, da je bolje prisluhniti tudi strokovnjakom, da povedo, kaj misli-
jo o konkretnih vprašanjih. Na kulturnem področju je bila leta 1952 najbolj-
ši kazalnik prehoda v bolj milo obliko enopartijskega sistema ukinitev agit-
propa, vrhovnega cenzorskega aparata Komunistične partije, ki je prva po-
vojna leta dušil kulturno ustvarjalnost in intelektualne potenciale ljudi. Od-
ločitev državne oblasti iz leta 1953, da je trenutek dovolj primeren za celovi-
tejšo šolsko reformo, tako sovpada s časom prvega obdobja t.i. partijskega li-
beralizma, ki se je sicer kmalu končalo. Toda pot k bolj odprtim razpravam v
javnosti in možnostim, ki so jih za izpovedovanje lastnih stališč dobili stro-
1 Več: A. Gabrič, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945–1951.
proučevanje šolstva
– predhodnica
Zavoda za šolstvo
Prva leta po koncu 2. svetovne vojne so slovensko šolstvo zaznamo-
vale preštevilne spremembe, ki so bile običajno nedomišljene, krat-
kotrajne, brez eksperimentalnih preizkusov v praksi. Bile so bolj ali manj
le sad političnih odločitev komunističnega vodstva. Strokovna mnenja so
bila običajno utišana, navezava na predvojna polemiziranja o šolskih vpra-
šanjih prekinjena, z Vzhoda pa je zavel nov hladen veter, ki je puščal odpr-
ta vrata političnemu diktatu nad šolstvom.1 V takšnem zamorjenem in jav-
nim razpravam nenaklonjenem ozračju so bile, gledano z očmi oblastni-
kov, posebne ustanove, ki bi se ubadale zgolj s šolskimi strokovnimi vpra-
šanji, pravzaprav nepotrebne, saj naj bi reformiranje teh ali onih šol sledilo
bolj političnim kot pa pedagoškim kriterijem.
Do spreminjanja odnosa do strokovnih institucij in stališč je v šolski poli-
tiki prišlo na začetku petdesetih let. Tudi tokrat so bile spremembe v prvi vr-
sti sad političnih odločitev, toda med delom političnega vodstva je že dozore-
valo stališče, da je bolje prisluhniti tudi strokovnjakom, da povedo, kaj misli-
jo o konkretnih vprašanjih. Na kulturnem področju je bila leta 1952 najbolj-
ši kazalnik prehoda v bolj milo obliko enopartijskega sistema ukinitev agit-
propa, vrhovnega cenzorskega aparata Komunistične partije, ki je prva po-
vojna leta dušil kulturno ustvarjalnost in intelektualne potenciale ljudi. Od-
ločitev državne oblasti iz leta 1953, da je trenutek dovolj primeren za celovi-
tejšo šolsko reformo, tako sovpada s časom prvega obdobja t.i. partijskega li-
beralizma, ki se je sicer kmalu končalo. Toda pot k bolj odprtim razpravam v
javnosti in možnostim, ki so jih za izpovedovanje lastnih stališč dobili stro-
1 Več: A. Gabrič, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945–1951.
