Page 142 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 142
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
vil, do česa je prišlo, pa se po njegovem mnenju ne bi smelo zgoditi: »Uči-
teljico Papeževo se je premestilo na boljše mesto, iz Boštanja v Sevnico.«69
Boštanjsko afero je Zveza komunistov Slovenije začela izkoriščati kot
sredstvo, s katerim je utemeljevala poseganje širše javnosti tudi v notranja
šolska vprašanja. Za oblastnike je bila boštanjska afera prekrasen primer,
do kakšnih ekscesov lahko pride v šolskih prostorih, če se pristojni obla-
stni in politični organi ne zanimajo za dogajanje za šolskimi stenami. Pri-
stojno javnost so po mnenju vodilnih politikov poosebljali oblastni in poli-
tični organi, zlasti Socialistična zveza delovnega ljudstva. Leto dni po aferi
je slovenska oblast že začela sprejemati zakonodajo, ki naj bi odvzela učite-
ljem pravico odločanja o vseh šolskih zadevščinah in pristojnosti razdelila
med predstavnike zainteresirane javnosti. Kadrovsko politiko o tem, kdo
naj bi predstavljal širšo javnosti, pa je v svojih rokah trdno držala vladajo-
ča politična struktura.
Kolikšen vpliv je imela boštanjska afera na izkoreninjanje telesne kazni
v šolah, je težko soditi. Vsekakor je pomembno vplivala na širjenja spozna-
nja, da telesna kazen ni primerno vzgojno sredstvo, čeprav so se še vedno
našli posamezniki med pedagoškim kadrom, ki so jo zagovarjali. V delu
Analiza šolskih kazni, ki jo je leta 1965 objavil France Strmčnik, je navedel
tudi stališča do uporabe telesne kazni. »Od 185 anketiranih učiteljev jih je
7 odgovorilo, da smatrajo telesno kazen za eno izmed najvažnejših in naj-
učinkovitejših kazni ter vzgojnih sredstev sploh«, je zapisal Strmčnik, ki
je že pred tem z odnosom do te oblike kazni v zgodovini nakazal na njeno
škodljivost. Zato je k gornjemu dodal: »Mislim, da bi bilo spričo spošto-
vanja ogromne večine našega učiteljstva nevredno, nekulturno in zanj ža-
ljivo, če bi posvetili danes, v obdobju demokratizacije in humanizacije me-
dljudskih odnosov, tem posameznikom, ki očitno ne sodijo v vzgojiteljski
poklic, še kako večjo pozornost.« Proti vsaki uporabi telesne kazni se je iz-
reklo 52 učiteljev, 133 pa jih je odgovorilo, »da telesni kazni sicer ne pri-
pisujejo neke splošne in večje vzgojne vrednosti, da pa brez nje v določenih
primerih le ni mogoče izhajati.«70
Vprašanje, kje je tista meja, ko vsi ostali načini vzgojno bolj sprejemlji-
vega kaznovanja odpovedo in ko pedagoški delavec začuti, da bo v konkre-
tnem primeru učinkovita le še pedagoška klofuta, je torej še vedno osta-
lo odprto.
69 N. d., 353–354.
70 F. Strmčnik, Analiza šolskih kazni, Ljubljana 1965, 197–198.
vil, do česa je prišlo, pa se po njegovem mnenju ne bi smelo zgoditi: »Uči-
teljico Papeževo se je premestilo na boljše mesto, iz Boštanja v Sevnico.«69
Boštanjsko afero je Zveza komunistov Slovenije začela izkoriščati kot
sredstvo, s katerim je utemeljevala poseganje širše javnosti tudi v notranja
šolska vprašanja. Za oblastnike je bila boštanjska afera prekrasen primer,
do kakšnih ekscesov lahko pride v šolskih prostorih, če se pristojni obla-
stni in politični organi ne zanimajo za dogajanje za šolskimi stenami. Pri-
stojno javnost so po mnenju vodilnih politikov poosebljali oblastni in poli-
tični organi, zlasti Socialistična zveza delovnega ljudstva. Leto dni po aferi
je slovenska oblast že začela sprejemati zakonodajo, ki naj bi odvzela učite-
ljem pravico odločanja o vseh šolskih zadevščinah in pristojnosti razdelila
med predstavnike zainteresirane javnosti. Kadrovsko politiko o tem, kdo
naj bi predstavljal širšo javnosti, pa je v svojih rokah trdno držala vladajo-
ča politična struktura.
Kolikšen vpliv je imela boštanjska afera na izkoreninjanje telesne kazni
v šolah, je težko soditi. Vsekakor je pomembno vplivala na širjenja spozna-
nja, da telesna kazen ni primerno vzgojno sredstvo, čeprav so se še vedno
našli posamezniki med pedagoškim kadrom, ki so jo zagovarjali. V delu
Analiza šolskih kazni, ki jo je leta 1965 objavil France Strmčnik, je navedel
tudi stališča do uporabe telesne kazni. »Od 185 anketiranih učiteljev jih je
7 odgovorilo, da smatrajo telesno kazen za eno izmed najvažnejših in naj-
učinkovitejših kazni ter vzgojnih sredstev sploh«, je zapisal Strmčnik, ki
je že pred tem z odnosom do te oblike kazni v zgodovini nakazal na njeno
škodljivost. Zato je k gornjemu dodal: »Mislim, da bi bilo spričo spošto-
vanja ogromne večine našega učiteljstva nevredno, nekulturno in zanj ža-
ljivo, če bi posvetili danes, v obdobju demokratizacije in humanizacije me-
dljudskih odnosov, tem posameznikom, ki očitno ne sodijo v vzgojiteljski
poklic, še kako večjo pozornost.« Proti vsaki uporabi telesne kazni se je iz-
reklo 52 učiteljev, 133 pa jih je odgovorilo, »da telesni kazni sicer ne pri-
pisujejo neke splošne in večje vzgojne vrednosti, da pa brez nje v določenih
primerih le ni mogoče izhajati.«70
Vprašanje, kje je tista meja, ko vsi ostali načini vzgojno bolj sprejemlji-
vega kaznovanja odpovedo in ko pedagoški delavec začuti, da bo v konkre-
tnem primeru učinkovita le še pedagoška klofuta, je torej še vedno osta-
lo odprto.
69 N. d., 353–354.
70 F. Strmčnik, Analiza šolskih kazni, Ljubljana 1965, 197–198.
