Page 141 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 141
Tudi učence tepejo, kajne?
skega slab in prenapihnjen, ni pa se strinjal s Potrčem v oceni, da naj bi do-
gajanje metalo slabo luč na vse učiteljstvo: »Ugotovljeno je bilo, da učite-
ljica Papeževa pretepa otroke in je bila za to disciplinsko kaznovana. Stvar
je šla naprej. Nekdo je napisal slab članek, v katerem je stvari pretiraval. Bi-
stveno pa je to, da se najde vse učiteljstvo v Sloveniji in skoraj v vsej Jugosla-
viji, ki postavlja vprašanje načina in iz tega dela vprašanje, ker se čuti uža-
ljeno.« V oceni »vse učiteljstvo« je močno pretiraval tudi Kraigher, saj že
omenjene izjave povedo, da so se učiteljske organizacije distancirale od kr-
šiteljev predpisov o prepovedi uporabe telesne kazni v šoli. Toda glavni po-
litični problem je Kraigher videl v tem, da okrajno vodstvo ni postopalo
tako, kot bi moralo: »Osnovna krivda, da je do tega prišlo, leži na okraj-
nem komiteju in na tovarišici Roziki Bohinčevi, ki sta bila poklicana na
licu mesta postaviti stvari pravilno. Tu pa je vmes tudi prijateljstvo med
Bohinčevo in Papeževo. Celotna stvar se potem obravnava neprincipiel-
no. Mi pa nasedamo učiteljstvu, njihovi užaljenosti, češ da se blati čast uči-
teljstva, ako neka učiteljica udari otroka, niso to hitlerjanske metode itd.
Vsi zagrabijo izraz ‚hitlerjanske metode‘.« Napak je bila tudi v tem, je me-
nil Kraigher, ker se ni vodstvo Zveze komunistov Slovenije takoj vmešalo
v dogajanje in je prepustilo stvari v zvezi s postopkom proti Malovrhu lo-
kalnim organom, ki pa so, kot je že poudaril, problem obravnavali nena-
čelno: »Vojaško sodišče se je pri obravnavi zadeve postavilo na stališče iz-
jav ZK in oficielne izjave sindikata učiteljev in po tem dopisnika obsodi-
lo.« S tem je mislil na drugo sodno obravnavo proti Malovrhu. Po izbruhu
se je v dogajanje, je priznal Kraigher, neposredno vpletel tudi slovenski po-
litični vrh: »Stvar sem nato sam postavil pred vrhovno sodišče, ki je sod-
bo razveljavilo.«68
V nadaljevanju razprave so vodilni slovenski komunisti poudarjali, da
afera še vedno obremenjuje politični položaj in odnos učiteljstva in druž-
be. Obrambo učiteljev, da naj o šolskih zadevah odločajo v učiteljskih vr-
stah, so ocenjevali kot stanovsko cehovstvo in poudarjali, da tudi vodstva
učiteljskih organizacij niso storila dovolj, da bi se o šolskih zadevah odprto
diskutiralo v javnosti. Stane Kavčič je menil, da so imeli ob boštanjski aferi
»lepo priliko, da tolčemo cehovske težnje«, Miha Marinko pa je opozoril,
da se pri tovrstnih zadevah ne smejo ubadati s podrobnostmi, kajti »ako
se spuščamo v drobne majhne zadeve, potem izgubimo glavno principiel-
no linijo«. Boris Kraigher pa je posredno opozoril, da se lahko nedosle-
dnost obračuna s kršitelji predpisov razume tudi kot poraz oblasti, ki so te
predpise sprejele in za kršitelje predlagale kazni. Pri tem je še enkrat pono-
68 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 353.
skega slab in prenapihnjen, ni pa se strinjal s Potrčem v oceni, da naj bi do-
gajanje metalo slabo luč na vse učiteljstvo: »Ugotovljeno je bilo, da učite-
ljica Papeževa pretepa otroke in je bila za to disciplinsko kaznovana. Stvar
je šla naprej. Nekdo je napisal slab članek, v katerem je stvari pretiraval. Bi-
stveno pa je to, da se najde vse učiteljstvo v Sloveniji in skoraj v vsej Jugosla-
viji, ki postavlja vprašanje načina in iz tega dela vprašanje, ker se čuti uža-
ljeno.« V oceni »vse učiteljstvo« je močno pretiraval tudi Kraigher, saj že
omenjene izjave povedo, da so se učiteljske organizacije distancirale od kr-
šiteljev predpisov o prepovedi uporabe telesne kazni v šoli. Toda glavni po-
litični problem je Kraigher videl v tem, da okrajno vodstvo ni postopalo
tako, kot bi moralo: »Osnovna krivda, da je do tega prišlo, leži na okraj-
nem komiteju in na tovarišici Roziki Bohinčevi, ki sta bila poklicana na
licu mesta postaviti stvari pravilno. Tu pa je vmes tudi prijateljstvo med
Bohinčevo in Papeževo. Celotna stvar se potem obravnava neprincipiel-
no. Mi pa nasedamo učiteljstvu, njihovi užaljenosti, češ da se blati čast uči-
teljstva, ako neka učiteljica udari otroka, niso to hitlerjanske metode itd.
Vsi zagrabijo izraz ‚hitlerjanske metode‘.« Napak je bila tudi v tem, je me-
nil Kraigher, ker se ni vodstvo Zveze komunistov Slovenije takoj vmešalo
v dogajanje in je prepustilo stvari v zvezi s postopkom proti Malovrhu lo-
kalnim organom, ki pa so, kot je že poudaril, problem obravnavali nena-
čelno: »Vojaško sodišče se je pri obravnavi zadeve postavilo na stališče iz-
jav ZK in oficielne izjave sindikata učiteljev in po tem dopisnika obsodi-
lo.« S tem je mislil na drugo sodno obravnavo proti Malovrhu. Po izbruhu
se je v dogajanje, je priznal Kraigher, neposredno vpletel tudi slovenski po-
litični vrh: »Stvar sem nato sam postavil pred vrhovno sodišče, ki je sod-
bo razveljavilo.«68
V nadaljevanju razprave so vodilni slovenski komunisti poudarjali, da
afera še vedno obremenjuje politični položaj in odnos učiteljstva in druž-
be. Obrambo učiteljev, da naj o šolskih zadevah odločajo v učiteljskih vr-
stah, so ocenjevali kot stanovsko cehovstvo in poudarjali, da tudi vodstva
učiteljskih organizacij niso storila dovolj, da bi se o šolskih zadevah odprto
diskutiralo v javnosti. Stane Kavčič je menil, da so imeli ob boštanjski aferi
»lepo priliko, da tolčemo cehovske težnje«, Miha Marinko pa je opozoril,
da se pri tovrstnih zadevah ne smejo ubadati s podrobnostmi, kajti »ako
se spuščamo v drobne majhne zadeve, potem izgubimo glavno principiel-
no linijo«. Boris Kraigher pa je posredno opozoril, da se lahko nedosle-
dnost obračuna s kršitelji predpisov razume tudi kot poraz oblasti, ki so te
predpise sprejele in za kršitelje predlagale kazni. Pri tem je še enkrat pono-
68 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 353.
