Page 140 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 140
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
ze Mlakar, ki je opozoril, da je šlo pri vodilnih v Boštanju za dobršno mero
užaljenosti, saj naj bi izhajali iz načela, da »gre za obrambo časti Bošta-
nja«, na sodišču in tožilstvu pa naj bi razlagali »nemogoče teorije«.65
Oglasila se je še Ada Krivic in dodala, da je boštanjska afera posledica
nemoči lokalnih političnih organizacij, ki niso znale izkoristiti niti očitne
prednosti, ki so jo imele: »Da je stanje med učiteljstvom slabo, nam doka-
zuje tudi učiteljski občni zbor, kjer so propadli naši dobri, predani učitelji
(Mimi Zupančič), dobili pa so nasprotni (Vučajnk).« Pa tudi po aferi niso
počistili za sabo, je dodala Krivičeva in opozorila na neizpolnjena priporo-
čila komisije republiškega Sveta za prosveto in kulturo, ki jo je vodila: »Bo-
štanjsko afero je posebna komisija sicer preiskala in ugotovila dejstva, ven-
dar je ostalo samo pri tem, tega se niste poslužili in šli v širino.« Samokri-
tično, ker tega niso upoštevali, se je oglasil član okrajnega komiteja Karel
Štrukelj. Priznal je, da je nerazčiščenim posledicam kriv »zelo neenoten
odnos in naša počasnost«, navedel pa še dodaten primer neizkoriščene pri-
ložnosti za čiščenje Avgijevega hleva: »Če pogledamo sedaj Vučajnka, ki
je ponaredil v korist svoje hčerke uradne listine in nismo ničesar pokreni-
li, celo izvoljen je bil na učiteljskem zboru.«66 Ali nam morda ta pripomba
namiguje, da so bile že omenjene izjave učiteljskega društva, vse z enim in
istim slabo čitljivim podpisom, dejansko zgolj sad Vučajnka osebno?
Da je bil Kraigher z videnim in slišanim v Krškem zelo nezadovoljen, je
dva dni kasneje, 10. decembra 1953, povedal na seji izvršnega komiteja Zve-
ze komunistov Slovenije. Kot enega od pomembnih dejstev, ki so povzro-
čale politično škodo, je omenil tudi sledeče: »Nadalje še ni rešena boštanj-
ska afera, pri čemer komite dovoli, da se vsa stvar vodi povsem anarhično in
na liniji užaljenosti boštanjskega aktiva ter se vlagajo tožbe, kot jo je na pri-
mer vložila partijska organizacija, kar je z nekim disciplinskim pritiskom
preprečil Mlakar, ni pa mogel preprečiti, da bi ne vložili tožbe Socialistič-
na zveza, občinski ljudski odbor in celo zveza borcev. Vsaka od teh organi-
zacij toži za sebe. Krivda je v tem, da se po tej stvari ni odločno udarilo in
so storili samo to, da so prestavili Papeževo v njen domač kraj v Sevnico.«67
Bolj obširno so vodilni slovenski politiki o boštanjski aferi razpravlja-
li na seji izvršnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 8. januarja 1954,
največ novega pa je dodal tisti, ki je spoznaval situacijo na mestu samem in
očitno tudi iz ozadja vplival na razreševanje problema. Boris Kraigher se je
sicer strinjal s stališčem uvodničarja Jožeta Potrča, da je bil članek Smolin-
65 N. d., 11.
66 N. d., 11.
67 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 337–338.
ze Mlakar, ki je opozoril, da je šlo pri vodilnih v Boštanju za dobršno mero
užaljenosti, saj naj bi izhajali iz načela, da »gre za obrambo časti Bošta-
nja«, na sodišču in tožilstvu pa naj bi razlagali »nemogoče teorije«.65
Oglasila se je še Ada Krivic in dodala, da je boštanjska afera posledica
nemoči lokalnih političnih organizacij, ki niso znale izkoristiti niti očitne
prednosti, ki so jo imele: »Da je stanje med učiteljstvom slabo, nam doka-
zuje tudi učiteljski občni zbor, kjer so propadli naši dobri, predani učitelji
(Mimi Zupančič), dobili pa so nasprotni (Vučajnk).« Pa tudi po aferi niso
počistili za sabo, je dodala Krivičeva in opozorila na neizpolnjena priporo-
čila komisije republiškega Sveta za prosveto in kulturo, ki jo je vodila: »Bo-
štanjsko afero je posebna komisija sicer preiskala in ugotovila dejstva, ven-
dar je ostalo samo pri tem, tega se niste poslužili in šli v širino.« Samokri-
tično, ker tega niso upoštevali, se je oglasil član okrajnega komiteja Karel
Štrukelj. Priznal je, da je nerazčiščenim posledicam kriv »zelo neenoten
odnos in naša počasnost«, navedel pa še dodaten primer neizkoriščene pri-
ložnosti za čiščenje Avgijevega hleva: »Če pogledamo sedaj Vučajnka, ki
je ponaredil v korist svoje hčerke uradne listine in nismo ničesar pokreni-
li, celo izvoljen je bil na učiteljskem zboru.«66 Ali nam morda ta pripomba
namiguje, da so bile že omenjene izjave učiteljskega društva, vse z enim in
istim slabo čitljivim podpisom, dejansko zgolj sad Vučajnka osebno?
Da je bil Kraigher z videnim in slišanim v Krškem zelo nezadovoljen, je
dva dni kasneje, 10. decembra 1953, povedal na seji izvršnega komiteja Zve-
ze komunistov Slovenije. Kot enega od pomembnih dejstev, ki so povzro-
čale politično škodo, je omenil tudi sledeče: »Nadalje še ni rešena boštanj-
ska afera, pri čemer komite dovoli, da se vsa stvar vodi povsem anarhično in
na liniji užaljenosti boštanjskega aktiva ter se vlagajo tožbe, kot jo je na pri-
mer vložila partijska organizacija, kar je z nekim disciplinskim pritiskom
preprečil Mlakar, ni pa mogel preprečiti, da bi ne vložili tožbe Socialistič-
na zveza, občinski ljudski odbor in celo zveza borcev. Vsaka od teh organi-
zacij toži za sebe. Krivda je v tem, da se po tej stvari ni odločno udarilo in
so storili samo to, da so prestavili Papeževo v njen domač kraj v Sevnico.«67
Bolj obširno so vodilni slovenski politiki o boštanjski aferi razpravlja-
li na seji izvršnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 8. januarja 1954,
največ novega pa je dodal tisti, ki je spoznaval situacijo na mestu samem in
očitno tudi iz ozadja vplival na razreševanje problema. Boris Kraigher se je
sicer strinjal s stališčem uvodničarja Jožeta Potrča, da je bil članek Smolin-
65 N. d., 11.
66 N. d., 11.
67 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 337–338.
