Page 138 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 138
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
komuniste pa so izrinjali iz pomembnih oblastnih struktur. Vodilni okraj-
ni partijci so za več mest in občin poudarjali, da se vse bolj uveljavlja kler,
med šolskimi zadevami pa so se zgrozili nad primerom šole, na kateri je
upravitelj skrajševal pouk po željah župnika, da je ta poučeval verouk.60
Toda Boštanja — seja je potekala še pred boštanjsko afero — ni kot proble-
matičnega omenil nihče.
Tudi nekaj mesecev kasneje je vodstveni politični kader v okraju Kr-
ško boštanjsko afero kar nekako spregledal. Na prvi seji okrajnega komite-
ja Zveze komunistov po izbruhu afere, 15. maja 1953, se z afero, o kateri je
razpravljala vsa Slovenija, niso ukvarjali! Razvidno je bilo, da so po formal-
nem preoblikovanju Komunistične partije v Zvezo komunistov in s tem
posledično po formalnem odrekanju statusa monopolne politične stran-
ke komunisti na terenu v spremenjenem političnem ozračju niso znašli in
da so jih v nekoliko libralnejšem vzdušju preglasili toni in argumenti kri-
tikov komunističnega političnega monopola. Rozika Bohinc je brez zadrž-
kov priznala, »da se vsi komunisti ne zavedajo in ne znajdejo ob prehodu
iz ozkega zaprtega dela v širino«.61 Boštanjski primer je mimogrede ome-
nil le Franc Dragan, ki je podaril, da »bomo uspeli rvano na bazi razredne
borbe, ker se bodo oglašali in šli z nami manjši za svoj obstoj,« v Boštanju
pa se jim je dogajalo, da je v imenu komunistov sin največjega kmeta raz-
glašal, »da pri njih so vsi enaki in zadovoljni, mali in veliki«. V Boštanju,
je menil Dragan, »že socialni sestav /občinskega komiteja Zveze komuni-
stov, op. A. G./ ne dopušča razredne borbe«.62
Delna liberalizacija družbe v začetku petdesetih let je vodila do tega,
da so se okrepile kritike nepravilnosti oblastnikov, pa tudi do tega, da so
se lahko stališča komunistov med seboj razhajala. Vodstvo Zveze komuni-
stov Slovenije je ob tem opustilo politiko nekontrolirane podpore lokalnih
oblastnikov, ki so s svojo samovoljo in samopašnostjo povzročali politično
škodo, saj so ljudje vzroke za težave pač iskali na strani oblasti, ne ozirajoč
se na to, če nekdo dela na svojo roko v nasprotju s stališči in navodili njemu
nadrejenih organov. Če se je kje pojavila težava in je slovenski partijski vrh
prejel pritožbe na račun očitnih nepravilnosti na terenu, niso več stoodsto-
tno zaupali poročilom okrajnih oblastnih ali političnih organov, temveč so
ob izrazito nasprotujočih si informacijah na teren poslali svoje komisije, ki
naj bi proučile probleme na licu mesta in se seznanile s stališči pro et con-
60 ARS, AS 1589/III, šk. 1555, Zapisnik V. redne seje Okrajnega komiteja ZKS Krško (10. 2. 1953).
61 ARS, AS 1589/III, šk. 1555, Zapisnik VII. redne seje Okrajnega komiteja ZKS Krško (15. 5.
1953), 7.
62 N. d., 8.
komuniste pa so izrinjali iz pomembnih oblastnih struktur. Vodilni okraj-
ni partijci so za več mest in občin poudarjali, da se vse bolj uveljavlja kler,
med šolskimi zadevami pa so se zgrozili nad primerom šole, na kateri je
upravitelj skrajševal pouk po željah župnika, da je ta poučeval verouk.60
Toda Boštanja — seja je potekala še pred boštanjsko afero — ni kot proble-
matičnega omenil nihče.
Tudi nekaj mesecev kasneje je vodstveni politični kader v okraju Kr-
ško boštanjsko afero kar nekako spregledal. Na prvi seji okrajnega komite-
ja Zveze komunistov po izbruhu afere, 15. maja 1953, se z afero, o kateri je
razpravljala vsa Slovenija, niso ukvarjali! Razvidno je bilo, da so po formal-
nem preoblikovanju Komunistične partije v Zvezo komunistov in s tem
posledično po formalnem odrekanju statusa monopolne politične stran-
ke komunisti na terenu v spremenjenem političnem ozračju niso znašli in
da so jih v nekoliko libralnejšem vzdušju preglasili toni in argumenti kri-
tikov komunističnega političnega monopola. Rozika Bohinc je brez zadrž-
kov priznala, »da se vsi komunisti ne zavedajo in ne znajdejo ob prehodu
iz ozkega zaprtega dela v širino«.61 Boštanjski primer je mimogrede ome-
nil le Franc Dragan, ki je podaril, da »bomo uspeli rvano na bazi razredne
borbe, ker se bodo oglašali in šli z nami manjši za svoj obstoj,« v Boštanju
pa se jim je dogajalo, da je v imenu komunistov sin največjega kmeta raz-
glašal, »da pri njih so vsi enaki in zadovoljni, mali in veliki«. V Boštanju,
je menil Dragan, »že socialni sestav /občinskega komiteja Zveze komuni-
stov, op. A. G./ ne dopušča razredne borbe«.62
Delna liberalizacija družbe v začetku petdesetih let je vodila do tega,
da so se okrepile kritike nepravilnosti oblastnikov, pa tudi do tega, da so
se lahko stališča komunistov med seboj razhajala. Vodstvo Zveze komuni-
stov Slovenije je ob tem opustilo politiko nekontrolirane podpore lokalnih
oblastnikov, ki so s svojo samovoljo in samopašnostjo povzročali politično
škodo, saj so ljudje vzroke za težave pač iskali na strani oblasti, ne ozirajoč
se na to, če nekdo dela na svojo roko v nasprotju s stališči in navodili njemu
nadrejenih organov. Če se je kje pojavila težava in je slovenski partijski vrh
prejel pritožbe na račun očitnih nepravilnosti na terenu, niso več stoodsto-
tno zaupali poročilom okrajnih oblastnih ali političnih organov, temveč so
ob izrazito nasprotujočih si informacijah na teren poslali svoje komisije, ki
naj bi proučile probleme na licu mesta in se seznanile s stališči pro et con-
60 ARS, AS 1589/III, šk. 1555, Zapisnik V. redne seje Okrajnega komiteja ZKS Krško (10. 2. 1953).
61 ARS, AS 1589/III, šk. 1555, Zapisnik VII. redne seje Okrajnega komiteja ZKS Krško (15. 5.
1953), 7.
62 N. d., 8.
