Page 137 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 137
Tudi učence tepejo, kajne?
se k njej vračali le še občasno na sejah vodilnih slovenskih političnih orga-
nov in jo pri tem največkrat v zaprtem krogu brez oči javnosti obravnavali
bolj v sklopu načelnih vprašanjih o odnosu šole in družbe.
Polemika o boštanjski aferi je izginila iz javnih medijev, pa tudi obra-
čunavanje s kršitelji predpisov je potihnilo in poniknilo, tako da niti ni
jasno, kateri sklepi oziroma priporočila komisije za proučitev razmer na
boštanjski šoli so bili dejansko realizirani. V arhivu Sveta za prosveto in
kulturo LR Slovenije ne najdemo ničesar o usodi republiškega inšpektor-
ja Staneta Miheliča, neposredno podrejenega temu svetu. V kazalu arhi-
vskega gradiva za leto 1953 je pod njegovim imenom sicer zabeležka »za-
deva Boštanj«,57 toda tega dokumenta v arhivu sveta (pod redno številko
2286, navedeno v kazalu), ni. Kasneje v istem letu sta v kazalu omenjeni še
dve zabeležki pri imenu Stane Mihelič, tako da lahko sklepamo, da po afe-
ri ni (takoj) izgubil službe. Tudi pod zabeležkami »imenovanje in razre-
šitev inspektorjev« v kazalu za leto 1953 ne najdemo nikakršnih navedb
za okrajni ljudski odbor Krško.58 Papeževa je bila sicer odstranjena iz Bo-
štanja, a ni bila odpuščena iz službe, temveč premeščena na drugo delovno
mesto v Sevnico.
Del tistega, kar se je dogajalo po tem, ko je boštanjska afera na hitro, ka-
kor je prišla, tudi izginila iz javnosti, lahko izvemo iz pogovorov med vo-
dilnimi lokalnimi in slovenskimi komunisti. Na sejah izvršnega komite-
ja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije so okraj Krško obrav-
navali kot politično zelo problematičnega ne le zaradi vpliva katoliške cer-
kve, temveč tudi zaradi nesposobnosti lastnega kadra na lokalnem nivo-
ju. Omembe slabih političnih razmer in tudi boštanjske afere so ostale za
zaprtimi vrati pogovorov političnega vrha in niso ugledale javnosti. Pred-
sednik slovenske vlade in politično eden najpomembnejših mož v sloven-
skem vrhu Boris Kraigher je na seji izvršnega komiteja Zveze komunistov
Slovenije 10. decembra 1953 omenil, da je okraj Krško »nedvomno naj-
slabši okraj v Sloveniji«, da so se tam »pokazale močne birokratske ten-
dence v celotnem našem aktivu«, rezultat tega pa so bili tudi slabi rezulta-
ti na volitvah.59
Slab politični položaj so že pred volitvami večkrat analizirali tudi čla-
ni okrajnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Krško, a očitno niso na-
šli poti iz krize. Na seji 16. februarja 1953 so ugotavljali, da v številnih ob-
činah vodilna mesta zasedajo novi ljudje, ki niso komunisti, dotlej vodilne
57 ARS, AS 249, š. 166, Kazalo 1953, M–Ž, Mihelič Stane, inšp. SPK, 2286.
58 ARS, AS 249, š. 165, Kazalo 1953, A–L, Imenovanje – imenovanje in razrešitev inspektorjev.
59 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 336–338.
se k njej vračali le še občasno na sejah vodilnih slovenskih političnih orga-
nov in jo pri tem največkrat v zaprtem krogu brez oči javnosti obravnavali
bolj v sklopu načelnih vprašanjih o odnosu šole in družbe.
Polemika o boštanjski aferi je izginila iz javnih medijev, pa tudi obra-
čunavanje s kršitelji predpisov je potihnilo in poniknilo, tako da niti ni
jasno, kateri sklepi oziroma priporočila komisije za proučitev razmer na
boštanjski šoli so bili dejansko realizirani. V arhivu Sveta za prosveto in
kulturo LR Slovenije ne najdemo ničesar o usodi republiškega inšpektor-
ja Staneta Miheliča, neposredno podrejenega temu svetu. V kazalu arhi-
vskega gradiva za leto 1953 je pod njegovim imenom sicer zabeležka »za-
deva Boštanj«,57 toda tega dokumenta v arhivu sveta (pod redno številko
2286, navedeno v kazalu), ni. Kasneje v istem letu sta v kazalu omenjeni še
dve zabeležki pri imenu Stane Mihelič, tako da lahko sklepamo, da po afe-
ri ni (takoj) izgubil službe. Tudi pod zabeležkami »imenovanje in razre-
šitev inspektorjev« v kazalu za leto 1953 ne najdemo nikakršnih navedb
za okrajni ljudski odbor Krško.58 Papeževa je bila sicer odstranjena iz Bo-
štanja, a ni bila odpuščena iz službe, temveč premeščena na drugo delovno
mesto v Sevnico.
Del tistega, kar se je dogajalo po tem, ko je boštanjska afera na hitro, ka-
kor je prišla, tudi izginila iz javnosti, lahko izvemo iz pogovorov med vo-
dilnimi lokalnimi in slovenskimi komunisti. Na sejah izvršnega komite-
ja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije so okraj Krško obrav-
navali kot politično zelo problematičnega ne le zaradi vpliva katoliške cer-
kve, temveč tudi zaradi nesposobnosti lastnega kadra na lokalnem nivo-
ju. Omembe slabih političnih razmer in tudi boštanjske afere so ostale za
zaprtimi vrati pogovorov političnega vrha in niso ugledale javnosti. Pred-
sednik slovenske vlade in politično eden najpomembnejših mož v sloven-
skem vrhu Boris Kraigher je na seji izvršnega komiteja Zveze komunistov
Slovenije 10. decembra 1953 omenil, da je okraj Krško »nedvomno naj-
slabši okraj v Sloveniji«, da so se tam »pokazale močne birokratske ten-
dence v celotnem našem aktivu«, rezultat tega pa so bili tudi slabi rezulta-
ti na volitvah.59
Slab politični položaj so že pred volitvami večkrat analizirali tudi čla-
ni okrajnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Krško, a očitno niso na-
šli poti iz krize. Na seji 16. februarja 1953 so ugotavljali, da v številnih ob-
činah vodilna mesta zasedajo novi ljudje, ki niso komunisti, dotlej vodilne
57 ARS, AS 249, š. 166, Kazalo 1953, M–Ž, Mihelič Stane, inšp. SPK, 2286.
58 ARS, AS 249, š. 165, Kazalo 1953, A–L, Imenovanje – imenovanje in razrešitev inspektorjev.
59 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, 336–338.
