Page 135 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 135
Tudi učence tepejo, kajne?
šnji disciplinski kazni Papeževe — se borila in ničesar podvzela, da se pre-
neha s pretepanjem otrok. Papeževa je bila vsa ta leta odlično strokovno
ocenjena.«52
V tretjem predlogu so segli najvišje: »Še v ostrejši meri se to vprašanje
nanaša na inspektorja republiškega sveta, ki je raziskoval zadevo v Bošta-
nju v decembru 1951. leta in kljub disciplinski kazni učiteljice Papeževe ni
smatral za svojo osnovno nalogo pri tem, da podvzame vse ukrepe, da se v
bodoče prepreči telesno kaznovanje.« Ker tista dva, ki sta bila zadolžena iz
republiškega središča, da proučita, kaj se v Boštanju dogaja, nista korektno
opravila svojega dela, je komisija menila, da »kar se tiče tov. Miheliča in
tov. Vedernjakove, smo mišljenja, da o tem pove svojo besedo Svet za pro-
sveto in kulturo LRS in Združenje profesorjev in učiteljev«.53
Na koncu poročila je komisija še enkrat poudarila, da »ostale proble-
me, ki so vezani na obravnavana vprašanja, osebni spori, politično stanje
vasi, odnos vas-okraj-UDV, tisk itd., ni raziskovala, ker smatra, da je to
stvar političnih in oblastnih forumov ter sodišča.«54 Komisija za prouči-
tev razmer na boštanjski šoli je torej v svojem poročilu, posredovanem nad-
rejenemu Svetu za prosveto in kulturo LR Slovenije, okrcala številne v bo-
štanjsko afero vpletene osebe. Resda je potrdila, da navedbe iz članka Mi-
leta Smolinskega, ki je bil uvod v množično polemiko in pogosto enostran-
ske in izkrivljene komentarje, večinoma držijo, a je krivce iskala ne le med
prosvetnimi delavci in inšpektorji, temveč je sproti kritizirala tudi medije
zaradi neprimernega poročanja o tej zadevi.
Svet za prosveto in kulturo LR Slovenije je poročilo obravnaval na seji
29. aprila 1953, potrdil stališča komisije in jih v nekoliko spremenjeni obli-
ki pojasnil tudi v izjavi za javnost. V prvi točki izjave je svet »ostro obso-
dil tak nepedagoški odnos do otrok in je priporočil pristojnemu upravne-
mu organu, da podvzame proti krivcem primerne ukrepe«. Zahteval je, da
se razišče tudi odgovoronost okrajnih šolskih inšpektorjev in »odgovor-
nost republiškega inšpektorja, ker je vedel za uporabljanje neprimernih me-
tod na šoli v Boštanju in na nekaterih drugih šolah v republiki, pa ni do-
volj ostro obsodil teh metod pred pedagoškimi delavci in pred javnostjo«.
V drugi točki je svet namignil na preveč občutljive reakcije dela učiteljstva
in cehovsko zapiranje v lastne okope in zapisal, da so med učitelji »tudi
taki, ki imajo še premalo izostren odnos do tistih posameznikov v lastnih
vrstah, ki zanemarjajo pedagoške vrednote, katere so nekoč že bile splošna
52 N. d., 6.
53 N. d., 6–7.
54 N. d., 7.
šnji disciplinski kazni Papeževe — se borila in ničesar podvzela, da se pre-
neha s pretepanjem otrok. Papeževa je bila vsa ta leta odlično strokovno
ocenjena.«52
V tretjem predlogu so segli najvišje: »Še v ostrejši meri se to vprašanje
nanaša na inspektorja republiškega sveta, ki je raziskoval zadevo v Bošta-
nju v decembru 1951. leta in kljub disciplinski kazni učiteljice Papeževe ni
smatral za svojo osnovno nalogo pri tem, da podvzame vse ukrepe, da se v
bodoče prepreči telesno kaznovanje.« Ker tista dva, ki sta bila zadolžena iz
republiškega središča, da proučita, kaj se v Boštanju dogaja, nista korektno
opravila svojega dela, je komisija menila, da »kar se tiče tov. Miheliča in
tov. Vedernjakove, smo mišljenja, da o tem pove svojo besedo Svet za pro-
sveto in kulturo LRS in Združenje profesorjev in učiteljev«.53
Na koncu poročila je komisija še enkrat poudarila, da »ostale proble-
me, ki so vezani na obravnavana vprašanja, osebni spori, politično stanje
vasi, odnos vas-okraj-UDV, tisk itd., ni raziskovala, ker smatra, da je to
stvar političnih in oblastnih forumov ter sodišča.«54 Komisija za prouči-
tev razmer na boštanjski šoli je torej v svojem poročilu, posredovanem nad-
rejenemu Svetu za prosveto in kulturo LR Slovenije, okrcala številne v bo-
štanjsko afero vpletene osebe. Resda je potrdila, da navedbe iz članka Mi-
leta Smolinskega, ki je bil uvod v množično polemiko in pogosto enostran-
ske in izkrivljene komentarje, večinoma držijo, a je krivce iskala ne le med
prosvetnimi delavci in inšpektorji, temveč je sproti kritizirala tudi medije
zaradi neprimernega poročanja o tej zadevi.
Svet za prosveto in kulturo LR Slovenije je poročilo obravnaval na seji
29. aprila 1953, potrdil stališča komisije in jih v nekoliko spremenjeni obli-
ki pojasnil tudi v izjavi za javnost. V prvi točki izjave je svet »ostro obso-
dil tak nepedagoški odnos do otrok in je priporočil pristojnemu upravne-
mu organu, da podvzame proti krivcem primerne ukrepe«. Zahteval je, da
se razišče tudi odgovoronost okrajnih šolskih inšpektorjev in »odgovor-
nost republiškega inšpektorja, ker je vedel za uporabljanje neprimernih me-
tod na šoli v Boštanju in na nekaterih drugih šolah v republiki, pa ni do-
volj ostro obsodil teh metod pred pedagoškimi delavci in pred javnostjo«.
V drugi točki je svet namignil na preveč občutljive reakcije dela učiteljstva
in cehovsko zapiranje v lastne okope in zapisal, da so med učitelji »tudi
taki, ki imajo še premalo izostren odnos do tistih posameznikov v lastnih
vrstah, ki zanemarjajo pedagoške vrednote, katere so nekoč že bile splošna
52 N. d., 6.
53 N. d., 6–7.
54 N. d., 7.
