Page 133 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 133
Tudi učence tepejo, kajne?
»1. Telesna kazen je izraz nemoči, ponižuje učenca in vzgojitelja, zato
je vzgojitelja in družbe nevredna in je bila v šolah in vzgojnih domovih kot
nesocialistično vzgojno sredstvo zavestno odpravljena. Vzgojitelji, ki tele-
sno kazen uporabljajo, naj za to odgovarjajo in naj bodo kaznovani. Ako pa
kdo uporablja telesno kazen kot izraz razredne diskriminacije, je dvakrat
kriv. Zato je stališče o telesni kazni v naših vrstah razčiščeno. Ko se bori-
mo za popolno odpravo telesne kazni iz šol in vzgajališč, se moramo isto-
časno zavzemati tudi za to, da se telesna kazen izkorenini v družinah in v
družbi nasploh.
2. Iskrena želja vzgojiteljev je, da bi se javnost, posebno pa starši, še bolj
zanimali za vsa vzgojna vprašanja, ki naj bi našla več odmeva tudi v tisku.
Obravnavanje teh vprašanj pa naj bo resno, dostojno in odgovorno, teme-
lji naj na resnici in naj ima namen ne samo nakazovati pereče probleme,
temveč tudi vzgajati javnost. Če je kdaj kateri prosvetni delavec trdil, da se
vzgojna vprašanja ne smejo javno obravnavati, se tako mnenje ne sklada s
stališčem združenj prosvetnih delavcev, pač pa je bilo na vseh zborih naših
društev in združenj poudrajeno, naj se o vzgojnih vprašanjih javno razpra-
vlja. Obenem odločno obsojamo vsak poizkus posploševanja napak posa-
meznih prosvetnih delavcev in prenašanja teh napak na celoto.
3. Očitek cehovstva našim združenjem je neutemeljen. Združenja so
strokovne organizacije v sestavu Zveze sindikatov Jugoslavije in imajo po-
leg drugih dolžnosti tudi dolžnost braniti pravice svojih članov v mejah za-
konov in uredb, nimajo pa namena braniti krivce in tiste, ki škodujejo ra-
zvoju socializma.«49
Pod izjavo so bili podpisani Henrik Zdešar za Združenje učiteljev Slo-
venije, Miroslav Raubar za Združenje profesorjev in predmetnih učiteljev,
Danilo Sbrizaj za Združenje profesorjev in učiteljev strokovnih šol, Al-
bin Ogorelec za Združenje defektologov in Marjanca Pirnat za Združenje
vzgojiteljev. Očitno je bilo, da skušajo strokovna združenja umiriti zadevo
in od napenjanja mišic preiti h konstruktivnemu dialogu. Jasno so obsodili
telesno kazen, se zavzeli za kaznovanje kršiteljev, a hkrati medije opomnili,
da si želijo, da bi poročali o šolski problematiki bolj celovito in manj v sti-
lu rumenega tiska.
Podobno stališče je zavzela tudi Komisija za proučitev razmer na bo-
štanjski šoli, ki je končno poročilo oblikovala na svoji zadnji seji 28. aprila
1953. V prvi točki je opredelila odnos do telesne kazni in zapisala: »Upo-
49 Prosvetni delavec IV, št. 9 (6. 5. 1953), 2, Izjava predsednikov republiških združenj prosvetnih
delavcev o boštanjski zadevi.
»1. Telesna kazen je izraz nemoči, ponižuje učenca in vzgojitelja, zato
je vzgojitelja in družbe nevredna in je bila v šolah in vzgojnih domovih kot
nesocialistično vzgojno sredstvo zavestno odpravljena. Vzgojitelji, ki tele-
sno kazen uporabljajo, naj za to odgovarjajo in naj bodo kaznovani. Ako pa
kdo uporablja telesno kazen kot izraz razredne diskriminacije, je dvakrat
kriv. Zato je stališče o telesni kazni v naših vrstah razčiščeno. Ko se bori-
mo za popolno odpravo telesne kazni iz šol in vzgajališč, se moramo isto-
časno zavzemati tudi za to, da se telesna kazen izkorenini v družinah in v
družbi nasploh.
2. Iskrena želja vzgojiteljev je, da bi se javnost, posebno pa starši, še bolj
zanimali za vsa vzgojna vprašanja, ki naj bi našla več odmeva tudi v tisku.
Obravnavanje teh vprašanj pa naj bo resno, dostojno in odgovorno, teme-
lji naj na resnici in naj ima namen ne samo nakazovati pereče probleme,
temveč tudi vzgajati javnost. Če je kdaj kateri prosvetni delavec trdil, da se
vzgojna vprašanja ne smejo javno obravnavati, se tako mnenje ne sklada s
stališčem združenj prosvetnih delavcev, pač pa je bilo na vseh zborih naših
društev in združenj poudrajeno, naj se o vzgojnih vprašanjih javno razpra-
vlja. Obenem odločno obsojamo vsak poizkus posploševanja napak posa-
meznih prosvetnih delavcev in prenašanja teh napak na celoto.
3. Očitek cehovstva našim združenjem je neutemeljen. Združenja so
strokovne organizacije v sestavu Zveze sindikatov Jugoslavije in imajo po-
leg drugih dolžnosti tudi dolžnost braniti pravice svojih članov v mejah za-
konov in uredb, nimajo pa namena braniti krivce in tiste, ki škodujejo ra-
zvoju socializma.«49
Pod izjavo so bili podpisani Henrik Zdešar za Združenje učiteljev Slo-
venije, Miroslav Raubar za Združenje profesorjev in predmetnih učiteljev,
Danilo Sbrizaj za Združenje profesorjev in učiteljev strokovnih šol, Al-
bin Ogorelec za Združenje defektologov in Marjanca Pirnat za Združenje
vzgojiteljev. Očitno je bilo, da skušajo strokovna združenja umiriti zadevo
in od napenjanja mišic preiti h konstruktivnemu dialogu. Jasno so obsodili
telesno kazen, se zavzeli za kaznovanje kršiteljev, a hkrati medije opomnili,
da si želijo, da bi poročali o šolski problematiki bolj celovito in manj v sti-
lu rumenega tiska.
Podobno stališče je zavzela tudi Komisija za proučitev razmer na bo-
štanjski šoli, ki je končno poročilo oblikovala na svoji zadnji seji 28. aprila
1953. V prvi točki je opredelila odnos do telesne kazni in zapisala: »Upo-
49 Prosvetni delavec IV, št. 9 (6. 5. 1953), 2, Izjava predsednikov republiških združenj prosvetnih
delavcev o boštanjski zadevi.
