Page 134 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 134
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
rabljanje telesne kazni je pri nas v šolah in v družinah še precej razširjeno.
Boštanjski primer ni osamljen in je odjeknil v javnosti ravno zaradi tega,
ker smo do sedaj o tem premalo pisali.« Odločnejši boj učiteljev proti upo-
rabi telesni kazni v šoli, je poudarila komisija, se je začel že v medvojnem
obdobju s strani »učiteljskega pokreta« (združenja levo usmerjenih pro-
svetnih delavcev iz časa prve Jugoslavije) in zato je že zakon o ljudskih šo-
lah iz leta 1929 izrecno prepovedal telesno kazen. Dejstvo, da je treba o tem
vnovič tako na široko razpravljati, naj bi bil dokaz, da pri tem vprašanju
niso bili zadosti angažirani prosvetni delavci pa tudi množične organiza-
cije, ki naj bi sodelovale pri vzgoji otrok. V drugi točki se je komisija opre-
delila do sodelovanja javnosti pri vzgojnih in šolskih vprašanjih in pouda-
rila: »Šola je družbena ustanova in mora služiti ljudstvu, zato ima ljudstvo
pravico in dolžnost, da z vso odgovornostjo sodeluje in soodloča pri obrav-
navanju šolskih in vzgojnih vprašanj.« Toda to načelo naj bi najbolj ovi-
rali ravno tisti, ki imajo poglavitno vlogo v šolskih prostorih: »Ugotovili
pa smo prilično občutljivost prosvetnega kadra. Prosvetni delavci smatra-
jo, da je boštanjski primer obravnavanja smatrati kot frontalen napad na-
nje.« Komisija se s tem ni strinjala, a je hkrati opozorila, da bi moral tisk o
šolskih problemih pisati »resnično in nesenzacionalno«, dočim je Sloven-
ski poročevalec »pri obravnavanju nekaterih konkretnih primerov bil eno-
stranski, način pisanja senzacionalen — zlasti karikature, naslov — dočim
ni objavljal nekaterih aktualnih člankov s tega področja«.50
Po splošnih ugotovitvah je komisija predlagala tudi konkretne ukre-
pe in na prvem mestu omenila: »Primer učiteljice Papeževe, šol. upravite-
lja Mazaja in šol. upravitelja Vučajnka naj obravnava in podvzame ustrezne
ukrepe Svet za prosveto in kulturo okraja Krško zaradi ugotovljenih nehu-
manih postopkov do otrok v šoli.« Za Papeževo je pretepanje otrok ugo-
tovilo že disciplinsko sodišče leta 1951, je poudarila komisija in dodala že
omenjeno priznanje Papeževe na sestanku v Boštanju 8. aprila ter izjave, ki
jih »je dobil tov. Smolinsky in katere sedaj preverja Javno tožilstvo. Po pr-
vih informacijah Javnega tožilstva večina teh izjav v osnovi drži.« Tudi za
Mazaja je bilo dokazno gradivo isto.51
Drugi ukrep je postavil pod vprašaj ustreznost dela šolske inšpekcije:
»Okrajni svet za prosveto in kulturo okraja Krško naj razišče, v koliko sta
za takšno stanje odgovorna okrajna prosvetna inspektorja, ki sta le s stro-
kovne strani ocenjevala delo učiteljstva na tej šoli, nista pa — kljub prej-
50 A SŠM, fasc. 66, nenaslovljen dokument (Poročilo Komisije za proučitev razmer na boštanjski
šoli, Ljubljana, 28. 4. 1953), 2–4.
51 N. d., 5.
rabljanje telesne kazni je pri nas v šolah in v družinah še precej razširjeno.
Boštanjski primer ni osamljen in je odjeknil v javnosti ravno zaradi tega,
ker smo do sedaj o tem premalo pisali.« Odločnejši boj učiteljev proti upo-
rabi telesni kazni v šoli, je poudarila komisija, se je začel že v medvojnem
obdobju s strani »učiteljskega pokreta« (združenja levo usmerjenih pro-
svetnih delavcev iz časa prve Jugoslavije) in zato je že zakon o ljudskih šo-
lah iz leta 1929 izrecno prepovedal telesno kazen. Dejstvo, da je treba o tem
vnovič tako na široko razpravljati, naj bi bil dokaz, da pri tem vprašanju
niso bili zadosti angažirani prosvetni delavci pa tudi množične organiza-
cije, ki naj bi sodelovale pri vzgoji otrok. V drugi točki se je komisija opre-
delila do sodelovanja javnosti pri vzgojnih in šolskih vprašanjih in pouda-
rila: »Šola je družbena ustanova in mora služiti ljudstvu, zato ima ljudstvo
pravico in dolžnost, da z vso odgovornostjo sodeluje in soodloča pri obrav-
navanju šolskih in vzgojnih vprašanj.« Toda to načelo naj bi najbolj ovi-
rali ravno tisti, ki imajo poglavitno vlogo v šolskih prostorih: »Ugotovili
pa smo prilično občutljivost prosvetnega kadra. Prosvetni delavci smatra-
jo, da je boštanjski primer obravnavanja smatrati kot frontalen napad na-
nje.« Komisija se s tem ni strinjala, a je hkrati opozorila, da bi moral tisk o
šolskih problemih pisati »resnično in nesenzacionalno«, dočim je Sloven-
ski poročevalec »pri obravnavanju nekaterih konkretnih primerov bil eno-
stranski, način pisanja senzacionalen — zlasti karikature, naslov — dočim
ni objavljal nekaterih aktualnih člankov s tega področja«.50
Po splošnih ugotovitvah je komisija predlagala tudi konkretne ukre-
pe in na prvem mestu omenila: »Primer učiteljice Papeževe, šol. upravite-
lja Mazaja in šol. upravitelja Vučajnka naj obravnava in podvzame ustrezne
ukrepe Svet za prosveto in kulturo okraja Krško zaradi ugotovljenih nehu-
manih postopkov do otrok v šoli.« Za Papeževo je pretepanje otrok ugo-
tovilo že disciplinsko sodišče leta 1951, je poudarila komisija in dodala že
omenjeno priznanje Papeževe na sestanku v Boštanju 8. aprila ter izjave, ki
jih »je dobil tov. Smolinsky in katere sedaj preverja Javno tožilstvo. Po pr-
vih informacijah Javnega tožilstva večina teh izjav v osnovi drži.« Tudi za
Mazaja je bilo dokazno gradivo isto.51
Drugi ukrep je postavil pod vprašaj ustreznost dela šolske inšpekcije:
»Okrajni svet za prosveto in kulturo okraja Krško naj razišče, v koliko sta
za takšno stanje odgovorna okrajna prosvetna inspektorja, ki sta le s stro-
kovne strani ocenjevala delo učiteljstva na tej šoli, nista pa — kljub prej-
50 A SŠM, fasc. 66, nenaslovljen dokument (Poročilo Komisije za proučitev razmer na boštanjski
šoli, Ljubljana, 28. 4. 1953), 2–4.
51 N. d., 5.
