Page 132 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 132
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Novinar Slovenskega poročevalca je po seji povprašal za mnenje še pred-
stavnika slovenske vlade Borisa Ziherla. Ta je poudaril, da konkretnosti pri-
mera ne pozna dovolj, da pa je pozitivna plat članka Mileta Smolinskega v
tem, da je odprl vprašanja o načinu vzgoje otrok, o katerih se je dotlej prema-
lo govorilo. Okrcal je tiste, ki so zavzeli stališče, naj se o vzgojnih problemih
ne bi polemiziralo javno in da naj bi bili o tem poklicani strokovno presoja-
ti zgolj prosvetni delavci, soglašal pa je npr. z izjavo kluba študentov pedago-
gike. »Politika, ki je prišla do izraza na letni skupščini prosvetnih delavcev
v Ljubljani in pa na straneh ‚Prosvetnega delavca‘ in ki meri na to, da se bi-
stvo vprašanja skrije v kopico več ali manj formalnih ugovorov in pripomb k
članku tov. Smolinskega, se mi zdi nepravilna. Očitek cehovstva, ki smo ga
slišali na račun take politike, se mi ne zdi povsem neutemeljen. To politiko
branijo predvsem krogi, ki so v primeru, o katerem govorimo, pokazali naj-
več nejasnosti prav v pogledu bistvenih vprašanj,« je poudaril Boris Ziherl.47
Ziherl je bil verjetno primerna tarča novinarja tudi zaradi tega, ker je
o boštanjski aferi govoril tudi na kongresu Socialistične zveze delovnega
ljudstva Slovenije, ki je potekal od 25. do 27. aprila v Ljubljani. Vodilni slo-
venski partijski kulturni ideolog je boštanjsko afero osvetlil tudi s politič-
ne strani, z vidika vladajočih političnih struktur: »Boštanjska afera je od-
krila, da naše frontne organizacije, naši oblastveni forumi nasedajo reakci-
ji, nekemu v naših krogih zelo razširjenemu mnenju, da so kulturna vpra-
šanja, vprašanja, ki zadevajo samo posvečene, to se pravi samo ljudi, ki so
strokovnjaki in da se v njihov delokrog naj ne vtikajo drugi tisti, ki predsta-
vljajo množice in njihovo voljo.« Ziherl je kritiziral tovrstna stališča, ker
naj bi bile kulturne in šolske ustanove na široko odprte javnosti. Ob tem
je opredelil tudi, kdo naj bi bila pristojna javnost: »Odbori SZDL mora-
jo biti tisti činitelji, ki bodo oblastnim organom in našim vzgojiteljem ve-
dno pomagali v njihovem delu, ki se bodo zainteresirali za razvoj šolstva,
za materialno osnovo in za idejno vsebino šolstva, za pedagoško utemelje-
nost, tehtnost razvoja šolstva.«48
Da bi odpravili očitke o cehovstvu, so se 27. aprila 1953, na slovenski
državni praznik dan Osvobodilne fronte in na dan, ko je frontna organi-
zacija zaključevala svoj kongres, sestali predstavniki učiteljskih združenj in
podpisali »izjavo predsednikov republiških združenj prosvetnih delavcev
o boštanjski zadevi«. V njej so zapisali, da so ob polemiki vedno zavzema-
li sledeče stališče:
47 N. m.
48 ARS, AS 537, š. 6, Stenografski zapiski IV. kongresa Socialistične zveze delovnega ljudstva Slo-
venije, 25.–27. aprila 1953, 114–115.
Novinar Slovenskega poročevalca je po seji povprašal za mnenje še pred-
stavnika slovenske vlade Borisa Ziherla. Ta je poudaril, da konkretnosti pri-
mera ne pozna dovolj, da pa je pozitivna plat članka Mileta Smolinskega v
tem, da je odprl vprašanja o načinu vzgoje otrok, o katerih se je dotlej prema-
lo govorilo. Okrcal je tiste, ki so zavzeli stališče, naj se o vzgojnih problemih
ne bi polemiziralo javno in da naj bi bili o tem poklicani strokovno presoja-
ti zgolj prosvetni delavci, soglašal pa je npr. z izjavo kluba študentov pedago-
gike. »Politika, ki je prišla do izraza na letni skupščini prosvetnih delavcev
v Ljubljani in pa na straneh ‚Prosvetnega delavca‘ in ki meri na to, da se bi-
stvo vprašanja skrije v kopico več ali manj formalnih ugovorov in pripomb k
članku tov. Smolinskega, se mi zdi nepravilna. Očitek cehovstva, ki smo ga
slišali na račun take politike, se mi ne zdi povsem neutemeljen. To politiko
branijo predvsem krogi, ki so v primeru, o katerem govorimo, pokazali naj-
več nejasnosti prav v pogledu bistvenih vprašanj,« je poudaril Boris Ziherl.47
Ziherl je bil verjetno primerna tarča novinarja tudi zaradi tega, ker je
o boštanjski aferi govoril tudi na kongresu Socialistične zveze delovnega
ljudstva Slovenije, ki je potekal od 25. do 27. aprila v Ljubljani. Vodilni slo-
venski partijski kulturni ideolog je boštanjsko afero osvetlil tudi s politič-
ne strani, z vidika vladajočih političnih struktur: »Boštanjska afera je od-
krila, da naše frontne organizacije, naši oblastveni forumi nasedajo reakci-
ji, nekemu v naših krogih zelo razširjenemu mnenju, da so kulturna vpra-
šanja, vprašanja, ki zadevajo samo posvečene, to se pravi samo ljudi, ki so
strokovnjaki in da se v njihov delokrog naj ne vtikajo drugi tisti, ki predsta-
vljajo množice in njihovo voljo.« Ziherl je kritiziral tovrstna stališča, ker
naj bi bile kulturne in šolske ustanove na široko odprte javnosti. Ob tem
je opredelil tudi, kdo naj bi bila pristojna javnost: »Odbori SZDL mora-
jo biti tisti činitelji, ki bodo oblastnim organom in našim vzgojiteljem ve-
dno pomagali v njihovem delu, ki se bodo zainteresirali za razvoj šolstva,
za materialno osnovo in za idejno vsebino šolstva, za pedagoško utemelje-
nost, tehtnost razvoja šolstva.«48
Da bi odpravili očitke o cehovstvu, so se 27. aprila 1953, na slovenski
državni praznik dan Osvobodilne fronte in na dan, ko je frontna organi-
zacija zaključevala svoj kongres, sestali predstavniki učiteljskih združenj in
podpisali »izjavo predsednikov republiških združenj prosvetnih delavcev
o boštanjski zadevi«. V njej so zapisali, da so ob polemiki vedno zavzema-
li sledeče stališče:
47 N. m.
48 ARS, AS 537, š. 6, Stenografski zapiski IV. kongresa Socialistične zveze delovnega ljudstva Slo-
venije, 25.–27. aprila 1953, 114–115.
