Page 129 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 129
Tudi učence tepejo, kajne?
prav sploh niso negirali trditev o Vučajnku, temveč so bolj napadali Feliksa
Juga, ki naj bi ob premestitvi na novo delovno mesto s seboj odnesel tudi
»popolnoma novo nogometno žogo štev. 4, katero smo dobili za nagrado
na pionirskem fizkulturnem festivalu v Brežicah«, poleg tega še »kamio-
na šolskih drv, užival pa je v šoli naturalno stanovanje«, zakrivil pa naj bi
še nekaj podobnih nečednosti. Zaključili so: »Če tov. Jug Feliks upa blati-
ti sedanjega ravnatelja nižje gimn. v Dobovi tov. Vučajnka, si upamo tudi
mi zraven navedenih točk poudariti, da je pretepal učence s palico in ka-
zni pridajal razne pridevnike kakor n.pr. barabica, govedina, šlapica itd.«40
Nekateri dopisi, ki so kritizirali pisanje Mileta Smolinskega, se torej
sploh niso spoprijeli z negiranjem njegovih navedb, temveč so bolj poudar-
jali, da ni bila napisana vsa resnica in da pričam Smolinskega sploh ne gre
zaupati. Obširnejšo javno kritiko članka Mileta Smolinskega je tako z za-
mudo 20. aprila 1953 prinesel šele Prosvetni delavec, ki je objavil precejšen
del zapisnika s sestanka v Boštanju, v katerem so svoje povedali tudi napa-
deni. Ob njem sta bila objavljena še dva odmeva na dogajanje, ki sta bila pi-
sana dosti bolj trezno kot večina obramb pa tudi kot senzacionalistično pi-
san članek Mileta Smolinskega.
Nepodpisani pisec (»P.«) je menil, da se je vsak, ki je bral članek Smo-
linskega, ob zapisanem moral zgroziti. Pozornost pa je usmeril na izrazito
negativno konotacijo v članku Smolinskega, saj »se nam porodi misel, da
so vsi ljudje v tistem kraju pokvarjeni«. Takšno opisovanje se mu je zdelo
zelo neverodostojno, saj bi tovrstne ekscese nekdo že moral opaziti: »Ali je
ta kraj oaza? Ali je obdan s kitajskim zidom, da vplivi nove dobe niso mo-
gli na ono stran? Ali kraj ne spada v neko višjo upravno enoto, kjer ven-
dar vedo, kaj se dogaja na terenu? /.../ Ali niso bili niti okrajni forumi tako
močni, da bi zadevo odločno zagrabili pri korenini in pravočasno razkrin-
kali krivce, da je moral priti neki Smolinsky iz Ljubljane, ki je šele pogle-
dal resnici v oči in povedal jasno in glasno, kaj in kako?« Pisec je nakazal,
da tako shematizirana podoba dogajanja v nekem kraju pušča precej dvou-
mnosti in odprtih vprašanj.41
Jože Zorn je ob objavi zapisnika sestanka v Boštanju pojasnil, zakaj se
je uredništvo Prosvetnega delavca odločilo za njegovo objavo. Poudaril je,
da »smo se ob članku razdelili na dva tabora. V prvi tabor spadajo tisti, ki
jim je bilo ob članku važno edino to, ali zares pretepajo boštanjski učite-
lji otroke, v drugega pa tisti, ki so se ob članku že zaradi njegove senzacio-
40 A SŠM, fasc. 66, Dopis LMS na nižji gimnaziji v Dobovi — uredništvu Prosvetnega delavca
(8. 4. 1953).
41 Prosvetni delavec IV (1953), št. 8 (20. 4. 1953), 3, P.: “Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju”.
prav sploh niso negirali trditev o Vučajnku, temveč so bolj napadali Feliksa
Juga, ki naj bi ob premestitvi na novo delovno mesto s seboj odnesel tudi
»popolnoma novo nogometno žogo štev. 4, katero smo dobili za nagrado
na pionirskem fizkulturnem festivalu v Brežicah«, poleg tega še »kamio-
na šolskih drv, užival pa je v šoli naturalno stanovanje«, zakrivil pa naj bi
še nekaj podobnih nečednosti. Zaključili so: »Če tov. Jug Feliks upa blati-
ti sedanjega ravnatelja nižje gimn. v Dobovi tov. Vučajnka, si upamo tudi
mi zraven navedenih točk poudariti, da je pretepal učence s palico in ka-
zni pridajal razne pridevnike kakor n.pr. barabica, govedina, šlapica itd.«40
Nekateri dopisi, ki so kritizirali pisanje Mileta Smolinskega, se torej
sploh niso spoprijeli z negiranjem njegovih navedb, temveč so bolj poudar-
jali, da ni bila napisana vsa resnica in da pričam Smolinskega sploh ne gre
zaupati. Obširnejšo javno kritiko članka Mileta Smolinskega je tako z za-
mudo 20. aprila 1953 prinesel šele Prosvetni delavec, ki je objavil precejšen
del zapisnika s sestanka v Boštanju, v katerem so svoje povedali tudi napa-
deni. Ob njem sta bila objavljena še dva odmeva na dogajanje, ki sta bila pi-
sana dosti bolj trezno kot večina obramb pa tudi kot senzacionalistično pi-
san članek Mileta Smolinskega.
Nepodpisani pisec (»P.«) je menil, da se je vsak, ki je bral članek Smo-
linskega, ob zapisanem moral zgroziti. Pozornost pa je usmeril na izrazito
negativno konotacijo v članku Smolinskega, saj »se nam porodi misel, da
so vsi ljudje v tistem kraju pokvarjeni«. Takšno opisovanje se mu je zdelo
zelo neverodostojno, saj bi tovrstne ekscese nekdo že moral opaziti: »Ali je
ta kraj oaza? Ali je obdan s kitajskim zidom, da vplivi nove dobe niso mo-
gli na ono stran? Ali kraj ne spada v neko višjo upravno enoto, kjer ven-
dar vedo, kaj se dogaja na terenu? /.../ Ali niso bili niti okrajni forumi tako
močni, da bi zadevo odločno zagrabili pri korenini in pravočasno razkrin-
kali krivce, da je moral priti neki Smolinsky iz Ljubljane, ki je šele pogle-
dal resnici v oči in povedal jasno in glasno, kaj in kako?« Pisec je nakazal,
da tako shematizirana podoba dogajanja v nekem kraju pušča precej dvou-
mnosti in odprtih vprašanj.41
Jože Zorn je ob objavi zapisnika sestanka v Boštanju pojasnil, zakaj se
je uredništvo Prosvetnega delavca odločilo za njegovo objavo. Poudaril je,
da »smo se ob članku razdelili na dva tabora. V prvi tabor spadajo tisti, ki
jim je bilo ob članku važno edino to, ali zares pretepajo boštanjski učite-
lji otroke, v drugega pa tisti, ki so se ob članku že zaradi njegove senzacio-
40 A SŠM, fasc. 66, Dopis LMS na nižji gimnaziji v Dobovi — uredništvu Prosvetnega delavca
(8. 4. 1953).
41 Prosvetni delavec IV (1953), št. 8 (20. 4. 1953), 3, P.: “Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju”.
