Page 128 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 128
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
mene in moje šolsko delo, da me ne bodo napadali in mi grozili.« Študenti
pedagogike se nikakor niso strinjali s stališčem, da se na šolske zadeve spo-
znajo in lahko o njih odločajo zgolj in samo pedagoški delavci. V vzgojno
delo je vpletenih veliko ljudi in tudi z vprašanjem, kaj od šole pričakujemo,
se ubada veliko ljudi in ne zgolj šolniki. Če bi bilo vzdušje v šoli Boštanj res
takšno, kot ga je opisovala Papeževa, je menil klub študentov, potem se tam-
kajšnjemu učiteljstvu ne bi dogajalo to, kar se jim je dogajalo tisti čas: »Prav
tako smo prepričani in zaupamo v resnicoljubnost večine naših otrok, ki bi
se v primeru, da je nek učitelj krivično napaden, postavili v njegovo obram-
bo in ne bi škodoželjno lepili izrezkov iz časopisa na tablo, ter bi take pri-
mere z njimi v uri moralne vzgoje mirno lahko obravnaval.« Študenti peda-
gogike so svojo izjavo zaključili z jasno obsodbo kakršnekoli uporabe tele-
sne kazni v šoli: »Ob koncu naj povemo še to, da moramo seči daleč nazaj v
zgodovino, ko so se vsi napredni pedagogi najostreje borili za odpravo tele-
sne kazni pri vzgoji. Mislimo, da se moramo v naši socialistični vzgoji še po-
sebej in najdosledneje boriti za uresničevanje teh načel ter graditi svojo av-
toriteto ne na telesni moči, temveč na spoštovanju človekove osebnosti.«38
Zlasti med prosvetnim kadrom so se začele vrstiti polemike o vzgojnih
metodah v šolah, pri tem pa je učiteljstvo pogosto reagiralo s stanovsko ko-
legialnostjo in menilo, da mora in more o delu v šolskih prostorih odloča-
ti zgolj pedagoški kader. Posredno se je to lahko razumelo kot zagovarjanje
početja pedagogov v Boštanju, češ da ti najbolje poznajo razmere v svojem
šolskem okolišu. Toda težava tistih, ki jih je članek Smolinskega prizadel, je
bila v tem, da njihovih odgovorov Slovenski poročevalec ni objavljal. To ve-
lja tako za sklepe z množičnega sestanka v Boštanju, izjavo Združenja uči-
teljev Slovenije — Društvo Krško, pa tudi obrambe Josipine Papež in Jože-
ta Mazaja. Omenjeni so dobili podporo tudi od nekaterih, ki so bili posre-
dno omenjeni v članku Smolinskega, vendar bi vsaj nekatere težko uvrsti-
li med dobro obrambo prizadetih. Eno takšnih je npr. pismo, ki ga je takoj
po objavi članka Smolinskega čevljar Vinko Naroglav iz Boštanja napisal
Mazaju. V njem je Naroglav zatrdil: »Kar čitam v današnjem poročevalcu
radi mojega sina Vinkota Naroglava, je neresnično, da je bil zlasan in oklo-
futan. Če pa je kdaj potrebno, pa rečem, kakor sem že tudi rekel, da jaz do-
volim, da se otroka kaznuje po potrebi.«39
Tudi pismo, ki ga je v obrambo Franceta Vučajnka napisala organizacija
Ljudske mladine Slovenije nižje gimnazije v Dobovi in ga naslovila na ure-
dništvo Prosvetnega delavca, ni bilo ravno najbolj spretno. V njem pravza-
38 Slovenski poročevalec XIV, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Vzgojiteljem v premislek.
39 A SŠM, fasc. 66, Pismo Naroglav Vinka — gospodu Mazaju, Dol. Boštanj (5. 4. 1953).
mene in moje šolsko delo, da me ne bodo napadali in mi grozili.« Študenti
pedagogike se nikakor niso strinjali s stališčem, da se na šolske zadeve spo-
znajo in lahko o njih odločajo zgolj in samo pedagoški delavci. V vzgojno
delo je vpletenih veliko ljudi in tudi z vprašanjem, kaj od šole pričakujemo,
se ubada veliko ljudi in ne zgolj šolniki. Če bi bilo vzdušje v šoli Boštanj res
takšno, kot ga je opisovala Papeževa, je menil klub študentov, potem se tam-
kajšnjemu učiteljstvu ne bi dogajalo to, kar se jim je dogajalo tisti čas: »Prav
tako smo prepričani in zaupamo v resnicoljubnost večine naših otrok, ki bi
se v primeru, da je nek učitelj krivično napaden, postavili v njegovo obram-
bo in ne bi škodoželjno lepili izrezkov iz časopisa na tablo, ter bi take pri-
mere z njimi v uri moralne vzgoje mirno lahko obravnaval.« Študenti peda-
gogike so svojo izjavo zaključili z jasno obsodbo kakršnekoli uporabe tele-
sne kazni v šoli: »Ob koncu naj povemo še to, da moramo seči daleč nazaj v
zgodovino, ko so se vsi napredni pedagogi najostreje borili za odpravo tele-
sne kazni pri vzgoji. Mislimo, da se moramo v naši socialistični vzgoji še po-
sebej in najdosledneje boriti za uresničevanje teh načel ter graditi svojo av-
toriteto ne na telesni moči, temveč na spoštovanju človekove osebnosti.«38
Zlasti med prosvetnim kadrom so se začele vrstiti polemike o vzgojnih
metodah v šolah, pri tem pa je učiteljstvo pogosto reagiralo s stanovsko ko-
legialnostjo in menilo, da mora in more o delu v šolskih prostorih odloča-
ti zgolj pedagoški kader. Posredno se je to lahko razumelo kot zagovarjanje
početja pedagogov v Boštanju, češ da ti najbolje poznajo razmere v svojem
šolskem okolišu. Toda težava tistih, ki jih je članek Smolinskega prizadel, je
bila v tem, da njihovih odgovorov Slovenski poročevalec ni objavljal. To ve-
lja tako za sklepe z množičnega sestanka v Boštanju, izjavo Združenja uči-
teljev Slovenije — Društvo Krško, pa tudi obrambe Josipine Papež in Jože-
ta Mazaja. Omenjeni so dobili podporo tudi od nekaterih, ki so bili posre-
dno omenjeni v članku Smolinskega, vendar bi vsaj nekatere težko uvrsti-
li med dobro obrambo prizadetih. Eno takšnih je npr. pismo, ki ga je takoj
po objavi članka Smolinskega čevljar Vinko Naroglav iz Boštanja napisal
Mazaju. V njem je Naroglav zatrdil: »Kar čitam v današnjem poročevalcu
radi mojega sina Vinkota Naroglava, je neresnično, da je bil zlasan in oklo-
futan. Če pa je kdaj potrebno, pa rečem, kakor sem že tudi rekel, da jaz do-
volim, da se otroka kaznuje po potrebi.«39
Tudi pismo, ki ga je v obrambo Franceta Vučajnka napisala organizacija
Ljudske mladine Slovenije nižje gimnazije v Dobovi in ga naslovila na ure-
dništvo Prosvetnega delavca, ni bilo ravno najbolj spretno. V njem pravza-
38 Slovenski poročevalec XIV, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Vzgojiteljem v premislek.
39 A SŠM, fasc. 66, Pismo Naroglav Vinka — gospodu Mazaju, Dol. Boštanj (5. 4. 1953).
