Page 127 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 127
Tudi učence tepejo, kajne?
lovrha smel na dan šele po Vučajnkovem odhodu od tam, tedaj naj se kdaj
oglasi pri nas. Zvedel bo tudi, koliko deleža na nezdravih razmerah v na-
šem okraju nosita bivši okrajni komite Zveze komunistov in okrajni ljudski
odbor, katerih sekretar, oziroma predsednik sta bila dne 3. 12. lani (torej
1952, op.p.) obsojena vsak na tri leta, kakor tudi kakšno kulturno krizo pre-
življa danes Dobova (v Natlačenovi eri ena najbolj naprednih in borbenih
postojank v Sloveniji) pod terorjem vaške klike Vučajnk & comp..«36 Javil
se je tudi Marjan Prosen, šolski upravitelj iz Skopic pri Brežicah, kjer je na-
domestil Jožeta Mazaja, ko je ta sprejel mesto v Boštanju. Prosen je sporo-
čil, da »primer v Boštanju ni edinstven«, in pozval, naj pridejo tudi v Sko-
pice in se seznanijo z Mazajevo dediščino na prejšnjem delovnem mestu.37
Boštanjska afera je že dobivala široke razsežnosti, napadeni pa niso
imeli enakopravnih pogojev za obrambo, pa še tisto, kar je bilo objavlje-
no, je bilo precej neprepričljivo. Mazajevo pismo iz časa pred objavo član-
ka Smolinskega in Kežmanovo pisanje sta potrjevala navedbe Smolinske-
ga, da so boštanjski pedagogi dotlej uživali zaslombo lokalnih političnih
struktur, Vedernjakova in Mihelič sta (nehote) potrdila, da v Boštanj nista
šla preverjat resničnosti navedb Malovrha, temveč pometati stvari pod pre-
progo, besede Papeževe in Mazaja na množičnem sestanku v Boštanju pa
so potrdile še eno stališče Smolinskega, da so namreč učitelji že v prvem ra-
zredu »prepoznavali« pokvarjene tipe vseh vrst.
Prav slednje je izzvalo tudi Klub študentov pedagogike na ljubljanski
unverzi, da se je vključil v razpravo. »Ob tem nastane vprašanje, ali sme
vzgojitelj obsoditi prvošolca ali sploh otroka osnovne šole za ‚pokvarjenca‘.
Ali ta izraz odgovarja načelom naše socialistične pedagogike?«, so se spra-
ševali študenti pedagogike. Kaj naj bi po mnenju Papeževe in Mazaja sploh
karakteriziralo pokvarjenost, so se vprašali, ter kritizirali še uporabo tele-
sne kazni, saj so iz izrečenih besed sklepali, »da smatra tovarišica Papeževa
mučenje otrok le takrat, če bi jih kaznovala tako, da bi imeli telesne poškod-
be«. Nerazumljivo jim je bilo tudi ploskanje Boštanjcev po priznanju Pape-
ževe, da je kdaj pa kdaj posegla tudi po fizični sili. Sporno se jim je zdelo, da
se je učiteljica postavila kar v vlogo žrtve, saj naj bi na sestanku v Boštanju
izjavila: »Moram pa povedati, da so nekateri učenci popolnoma brez vzgo-
je. Te se smatra za socialno ogrožene. Jaz sem bolj socialno ogrožena kot ti
otroci.« Nato je še pozvala, naj se drugi ne vtikavajo v njihovo delo: »Že-
lela bi, da bi imela v šolskem delu že enkrat mir. V šolsko delo naj se vtika-
jo samo tisti, ki so zato odgovorni in poklicani. Zahtevam, da oblast zaščiti
36 Slovenski poročevalec XIV, št. 89 (15. 4. 1953), 4, Oglasite se pri nas.
37 Slovenski poročevalec XIV, št. 89 (15. 4. 1953), 4, Primer v Boštanju ni edinstven.
lovrha smel na dan šele po Vučajnkovem odhodu od tam, tedaj naj se kdaj
oglasi pri nas. Zvedel bo tudi, koliko deleža na nezdravih razmerah v na-
šem okraju nosita bivši okrajni komite Zveze komunistov in okrajni ljudski
odbor, katerih sekretar, oziroma predsednik sta bila dne 3. 12. lani (torej
1952, op.p.) obsojena vsak na tri leta, kakor tudi kakšno kulturno krizo pre-
življa danes Dobova (v Natlačenovi eri ena najbolj naprednih in borbenih
postojank v Sloveniji) pod terorjem vaške klike Vučajnk & comp..«36 Javil
se je tudi Marjan Prosen, šolski upravitelj iz Skopic pri Brežicah, kjer je na-
domestil Jožeta Mazaja, ko je ta sprejel mesto v Boštanju. Prosen je sporo-
čil, da »primer v Boštanju ni edinstven«, in pozval, naj pridejo tudi v Sko-
pice in se seznanijo z Mazajevo dediščino na prejšnjem delovnem mestu.37
Boštanjska afera je že dobivala široke razsežnosti, napadeni pa niso
imeli enakopravnih pogojev za obrambo, pa še tisto, kar je bilo objavlje-
no, je bilo precej neprepričljivo. Mazajevo pismo iz časa pred objavo član-
ka Smolinskega in Kežmanovo pisanje sta potrjevala navedbe Smolinske-
ga, da so boštanjski pedagogi dotlej uživali zaslombo lokalnih političnih
struktur, Vedernjakova in Mihelič sta (nehote) potrdila, da v Boštanj nista
šla preverjat resničnosti navedb Malovrha, temveč pometati stvari pod pre-
progo, besede Papeževe in Mazaja na množičnem sestanku v Boštanju pa
so potrdile še eno stališče Smolinskega, da so namreč učitelji že v prvem ra-
zredu »prepoznavali« pokvarjene tipe vseh vrst.
Prav slednje je izzvalo tudi Klub študentov pedagogike na ljubljanski
unverzi, da se je vključil v razpravo. »Ob tem nastane vprašanje, ali sme
vzgojitelj obsoditi prvošolca ali sploh otroka osnovne šole za ‚pokvarjenca‘.
Ali ta izraz odgovarja načelom naše socialistične pedagogike?«, so se spra-
ševali študenti pedagogike. Kaj naj bi po mnenju Papeževe in Mazaja sploh
karakteriziralo pokvarjenost, so se vprašali, ter kritizirali še uporabo tele-
sne kazni, saj so iz izrečenih besed sklepali, »da smatra tovarišica Papeževa
mučenje otrok le takrat, če bi jih kaznovala tako, da bi imeli telesne poškod-
be«. Nerazumljivo jim je bilo tudi ploskanje Boštanjcev po priznanju Pape-
ževe, da je kdaj pa kdaj posegla tudi po fizični sili. Sporno se jim je zdelo, da
se je učiteljica postavila kar v vlogo žrtve, saj naj bi na sestanku v Boštanju
izjavila: »Moram pa povedati, da so nekateri učenci popolnoma brez vzgo-
je. Te se smatra za socialno ogrožene. Jaz sem bolj socialno ogrožena kot ti
otroci.« Nato je še pozvala, naj se drugi ne vtikavajo v njihovo delo: »Že-
lela bi, da bi imela v šolskem delu že enkrat mir. V šolsko delo naj se vtika-
jo samo tisti, ki so zato odgovorni in poklicani. Zahtevam, da oblast zaščiti
36 Slovenski poročevalec XIV, št. 89 (15. 4. 1953), 4, Oglasite se pri nas.
37 Slovenski poročevalec XIV, št. 89 (15. 4. 1953), 4, Primer v Boštanju ni edinstven.
