Page 126 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 126
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Pred napadi sta se skušala obraniti tudi inšpektor Stane Mihelič in taj-
nica Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev LR Slovenije Marija
Vedernjak, ki ju je Smolinsky okrcal kot soodgovorna za dogajanje, saj sta
bila decembra 1951 po prijavi Papeževe na disciplinsko sodišče zadolžena
za pregled dela šole v Boštanju. Mihelič in Vedernjakova sta zapisala, da
sta tedaj po prihodu v Boštanj predlagala »sestanek vseh roditeljev učen-
cev, na katerem naj bo navzoč tudi okrajni inšpektor in na katerem naj se
starši dogovore, kako bi skupno in pravilno vzgojno vplivali na otroke, da
bi odpravili kvaren vtis, ki so ga napravile nanje razprtije med starši in uči-
teljstvom«. V izjavi sta negirala navedbo Smolinskega, da naj bi Mihelič na
sodišču izjavil »‘da je pretepanje šolske mladine teoretično nedovoljeno,
praktično pa dopustno in potrebno (!!!)‘ in je dal to izjavo, da bi ji bralci še
bolj verjeli, celo med navednice«. Dejansko pa naj bi Mihelič izjavil: »Če
bi odgovarjal vsak učitelj, ki tu in tam udari v šoli otroka, potem bi prišel
še marsikateri pred sodišče, ker je v šoli prepovedano tepsti, v praksi pa se
to še marsikdaj dogodi«. Zelo nenavadno je bilo, da šolski inšpektor ni od-
ločno zavrnil in kot absolutno nesprejemljivo ocenil uporabe telesne kazni
nad šolskimi otroci, še posebej, ker je šlo v dobršni meri za prvošolčke. Skli-
cujoč se na dejstvo, da je Smolinsky v svojem prispevku napačno navedel to
izjavo Miheliča, sta Mihelič in Vedernjakova zaključila, da če so vse izja-
ve povzete na ta način, potem se je Smolinskemu »res posrečilo ustvariti v
Boštanju srednji vek, manjka le še grmada, na kateri bi sežgal vse tiste, ki so
si upali izreči vsaj eno samo človeško besedo o tov. Papeževi«.35
Za večji del »obramb« velja, da so se avtorji izogibali konkretnim na-
vedbam Smolinskega o terorju nad otroki in nihče ni neposredno polemi-
ziral s povsem konkretnimi navedbami iz članka novinarja Slovenskega po-
ročevalca. Bolj ali manj so se ukvarjali s posameznimi nedoslednostmi ali
pretiravanji Smolinskega, bistvu — dopustnosti telesne kazni v šoli — pa so
se na široko izognili. Obramba boštanjskih velmož in njihovih zaščitnikov
je bila vse prej kot spretna in je na plan izzvala še tiste, ki so bili dotlej tiho.
Slovenski poročevalec je tovrstne izjave z veseljem objavil. Prišel je tudi glas
iz Dobove, kjer naj bi imeli še veliko za dodati, kot je že pred tem nakazal Fe-
liks Jug iz Iga. Slovenskemu poročevalcu je namreč pisal upokojenec iz Do-
bove Anton Kežman in dodal, da »če bi vašega novinarja v zvezi z obravna-
vo ‚Srednji vek v Boštanju‘ zanimalo, kako je šolski upravitelj Vučajnk pri-
šel v Boštanj in od tam zopet nazaj v Dobovo, ter zakaj je članek tov. Ma-
35 Slovenski poročevalec XIV, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Stane Mihelič in Marija Vedernjak odgovar-
jata. V fondu Ministrstva za prosveto LR Slovenije za leto 1951 nisem uspel najti poročila, ki ga
omenjata Mihelič in Vedernjakova in tudi ni omenjen v kazalu: AS 231, š. 282, Kazalo 1951,
A–M, in š. 283, Kazalo 1951, N–Ž.
Pred napadi sta se skušala obraniti tudi inšpektor Stane Mihelič in taj-
nica Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev LR Slovenije Marija
Vedernjak, ki ju je Smolinsky okrcal kot soodgovorna za dogajanje, saj sta
bila decembra 1951 po prijavi Papeževe na disciplinsko sodišče zadolžena
za pregled dela šole v Boštanju. Mihelič in Vedernjakova sta zapisala, da
sta tedaj po prihodu v Boštanj predlagala »sestanek vseh roditeljev učen-
cev, na katerem naj bo navzoč tudi okrajni inšpektor in na katerem naj se
starši dogovore, kako bi skupno in pravilno vzgojno vplivali na otroke, da
bi odpravili kvaren vtis, ki so ga napravile nanje razprtije med starši in uči-
teljstvom«. V izjavi sta negirala navedbo Smolinskega, da naj bi Mihelič na
sodišču izjavil »‘da je pretepanje šolske mladine teoretično nedovoljeno,
praktično pa dopustno in potrebno (!!!)‘ in je dal to izjavo, da bi ji bralci še
bolj verjeli, celo med navednice«. Dejansko pa naj bi Mihelič izjavil: »Če
bi odgovarjal vsak učitelj, ki tu in tam udari v šoli otroka, potem bi prišel
še marsikateri pred sodišče, ker je v šoli prepovedano tepsti, v praksi pa se
to še marsikdaj dogodi«. Zelo nenavadno je bilo, da šolski inšpektor ni od-
ločno zavrnil in kot absolutno nesprejemljivo ocenil uporabe telesne kazni
nad šolskimi otroci, še posebej, ker je šlo v dobršni meri za prvošolčke. Skli-
cujoč se na dejstvo, da je Smolinsky v svojem prispevku napačno navedel to
izjavo Miheliča, sta Mihelič in Vedernjakova zaključila, da če so vse izja-
ve povzete na ta način, potem se je Smolinskemu »res posrečilo ustvariti v
Boštanju srednji vek, manjka le še grmada, na kateri bi sežgal vse tiste, ki so
si upali izreči vsaj eno samo človeško besedo o tov. Papeževi«.35
Za večji del »obramb« velja, da so se avtorji izogibali konkretnim na-
vedbam Smolinskega o terorju nad otroki in nihče ni neposredno polemi-
ziral s povsem konkretnimi navedbami iz članka novinarja Slovenskega po-
ročevalca. Bolj ali manj so se ukvarjali s posameznimi nedoslednostmi ali
pretiravanji Smolinskega, bistvu — dopustnosti telesne kazni v šoli — pa so
se na široko izognili. Obramba boštanjskih velmož in njihovih zaščitnikov
je bila vse prej kot spretna in je na plan izzvala še tiste, ki so bili dotlej tiho.
Slovenski poročevalec je tovrstne izjave z veseljem objavil. Prišel je tudi glas
iz Dobove, kjer naj bi imeli še veliko za dodati, kot je že pred tem nakazal Fe-
liks Jug iz Iga. Slovenskemu poročevalcu je namreč pisal upokojenec iz Do-
bove Anton Kežman in dodal, da »če bi vašega novinarja v zvezi z obravna-
vo ‚Srednji vek v Boštanju‘ zanimalo, kako je šolski upravitelj Vučajnk pri-
šel v Boštanj in od tam zopet nazaj v Dobovo, ter zakaj je članek tov. Ma-
35 Slovenski poročevalec XIV, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Stane Mihelič in Marija Vedernjak odgovar-
jata. V fondu Ministrstva za prosveto LR Slovenije za leto 1951 nisem uspel najti poročila, ki ga
omenjata Mihelič in Vedernjakova in tudi ni omenjen v kazalu: AS 231, š. 282, Kazalo 1951,
A–M, in š. 283, Kazalo 1951, N–Ž.
