Page 125 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 125
Tudi učence tepejo, kajne?
dasiravno je bila izraz vseh prosvetnih delavcev, ki smo 11. IV. 1953 zboro-
vali v Brežicah.«33
Dotlej nedotakljivi lokalni oblastniki so bili s kritiko, ki je prihajala
izza obronkov doline šentflorjanske, vse bolj izpostavljeni ostrim kritikam.
Slovenski poročevalec si je, namesto da bi objavil odgovor prizadetih, pri-
skrbel prepis uradnega dopisa, ki ga je okrajnemu ljudskemu odboru Krško
26. marca 1953 poslal šolski upravitelj Državne osnovne šole Boštanj Josip
Mazaj. Povod za pismo je bila novica, da se v vasi nahaja novinar Sloven-
skega poročevalca. S tem, da je Slovenski poročevalec 9. aprila 1953 obja-
vil ta dopis, je svoje bralce seznanil, da so dotlej lokalni oblastniki proble-
me dejansko pometali pod preprogo. Mazaj je namreč novinarja pri lokal-
nih oblasteh »zatožil«, ker se ni legitimiral ali pojavil na občini, temveč
je informacije o delu v šoli zbiral pri starših šoloobveznih otrok. Uredni-
štvo Slovenskega poročevalca je ob objavi članka podčrtalo Mazajev sta-
vek, da se je novinar ustavljal predvsem »pri tistih starših, ki so šoli nena-
klonjeni, njih otroci pa težko vzgojljivi in nagnjeni h kriminalnim deja-
njem«. Novinar naj bi bil tudi precej časa v stiku z Miroslavo Dobovišek,
ki so jo vodilni v Boštanju že zatožili okrajnemu sodišču v Brežicah, da ji
»ne sme več verjeti, ker je imenovana intrigantka in denuncijantka«. De-
lovanje tovrstnih izgrednikov je treba onemogočiti, je menil Mazaj, »kaj-
ti tako stanje postaja za vse občane, zlasti pa za učiteljstvo v kraju nevzdr-
žno«. Mazajevo pismo iz časov pred natisom članka Smolinskega, objavlje-
no pa že po objavi tega članka v Slovenskem poročevalcu, je bralcem suge-
riralo, da so se vodilni v Boštanju zapirali v svoje ozke okvire in da so iska-
li in dotlej tudi dobili zaslombo v lokalnem vodstvu. Smolinsky je ob ob-
javi Mazajevega pisma dodal, da se je res »izdajal za dopisnika Slovenske-
ga poročevalca«, »na občinskem ljudskem odboru pa se nisem prijavil, ker
menim, da smo v Jugoslaviji in ne v Sovjetski zvezi« (kjer so se morali tuj-
ci registrirati pri lokalnih oblasteh, op. A. G.). Mazajevo pisanje je negiral
in navedel, da se je pozanimal tudi pri lokalnih oblastnikih, saj se je »kar
celih sedem ur razgovarjal s članom občinskega ljudskega odbora v Bošta-
nju Alojzem Zalaščekom, in sicer zato, ker me preje ni izpustil iz zidanice,
kamor sem šel na njegovo povabilo. Kot dokaz za to, kako je vse ostalo iz-
mišljeno, pa naj navedem le to, da se z Miroslavo Doboviškovo sploh nisem
srečal, čeprav bi z njo zelo rad govoril, a je ves čas, ko sem se zadrževal v Bo-
štanju, ni bilo doma.«34
33 A SŠM, fasc. 66, Dopis upravnega odbora prosvetnih delavcev (Društvo Krško) – uredniku
Slovenskega poročevalca (22. 4. 1953).
34 Slovenski poročevalec XIV, št. 83 (8. 4. 1953), 4, Zakaj je šolski upravitelj Mazaj zaskrbljen?
dasiravno je bila izraz vseh prosvetnih delavcev, ki smo 11. IV. 1953 zboro-
vali v Brežicah.«33
Dotlej nedotakljivi lokalni oblastniki so bili s kritiko, ki je prihajala
izza obronkov doline šentflorjanske, vse bolj izpostavljeni ostrim kritikam.
Slovenski poročevalec si je, namesto da bi objavil odgovor prizadetih, pri-
skrbel prepis uradnega dopisa, ki ga je okrajnemu ljudskemu odboru Krško
26. marca 1953 poslal šolski upravitelj Državne osnovne šole Boštanj Josip
Mazaj. Povod za pismo je bila novica, da se v vasi nahaja novinar Sloven-
skega poročevalca. S tem, da je Slovenski poročevalec 9. aprila 1953 obja-
vil ta dopis, je svoje bralce seznanil, da so dotlej lokalni oblastniki proble-
me dejansko pometali pod preprogo. Mazaj je namreč novinarja pri lokal-
nih oblasteh »zatožil«, ker se ni legitimiral ali pojavil na občini, temveč
je informacije o delu v šoli zbiral pri starših šoloobveznih otrok. Uredni-
štvo Slovenskega poročevalca je ob objavi članka podčrtalo Mazajev sta-
vek, da se je novinar ustavljal predvsem »pri tistih starših, ki so šoli nena-
klonjeni, njih otroci pa težko vzgojljivi in nagnjeni h kriminalnim deja-
njem«. Novinar naj bi bil tudi precej časa v stiku z Miroslavo Dobovišek,
ki so jo vodilni v Boštanju že zatožili okrajnemu sodišču v Brežicah, da ji
»ne sme več verjeti, ker je imenovana intrigantka in denuncijantka«. De-
lovanje tovrstnih izgrednikov je treba onemogočiti, je menil Mazaj, »kaj-
ti tako stanje postaja za vse občane, zlasti pa za učiteljstvo v kraju nevzdr-
žno«. Mazajevo pismo iz časov pred natisom članka Smolinskega, objavlje-
no pa že po objavi tega članka v Slovenskem poročevalcu, je bralcem suge-
riralo, da so se vodilni v Boštanju zapirali v svoje ozke okvire in da so iska-
li in dotlej tudi dobili zaslombo v lokalnem vodstvu. Smolinsky je ob ob-
javi Mazajevega pisma dodal, da se je res »izdajal za dopisnika Slovenske-
ga poročevalca«, »na občinskem ljudskem odboru pa se nisem prijavil, ker
menim, da smo v Jugoslaviji in ne v Sovjetski zvezi« (kjer so se morali tuj-
ci registrirati pri lokalnih oblasteh, op. A. G.). Mazajevo pisanje je negiral
in navedel, da se je pozanimal tudi pri lokalnih oblastnikih, saj se je »kar
celih sedem ur razgovarjal s članom občinskega ljudskega odbora v Bošta-
nju Alojzem Zalaščekom, in sicer zato, ker me preje ni izpustil iz zidanice,
kamor sem šel na njegovo povabilo. Kot dokaz za to, kako je vse ostalo iz-
mišljeno, pa naj navedem le to, da se z Miroslavo Doboviškovo sploh nisem
srečal, čeprav bi z njo zelo rad govoril, a je ves čas, ko sem se zadrževal v Bo-
štanju, ni bilo doma.«34
33 A SŠM, fasc. 66, Dopis upravnega odbora prosvetnih delavcev (Društvo Krško) – uredniku
Slovenskega poročevalca (22. 4. 1953).
34 Slovenski poročevalec XIV, št. 83 (8. 4. 1953), 4, Zakaj je šolski upravitelj Mazaj zaskrbljen?
