Page 124 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 124
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
ker naj Malovrh ne bi zmogel plačati sodnih stroškov in naj bi bila zato mo-
rala pod nujno biti kriva Papeževa. Sklicevala se je tudi (kot že na sestanku)
na šolske dokumente, kjer naj ne bi bilo dokazov o skrivanju otrok v goz-
du oziroma izostajanju od pouka. »Pri vsem tem pa je zelo čudno to, da
imam kljub mučenju in veliki oddaljenosti učencev od šole najboljši obisk
(cca 95%), da je učni načrt vsako leto celo prekoračen in učni uspehi prav
zadovoljivi, da je v razredu prijetno in živahno«, je svoje videnja dogajanja
prav idilično sklenila Josipina Papež.31 Kot kronske dokaze v svojo obram-
bo je torej Papeževa navajala izjave oseb, ki niso bile neposredno omenjene v
članku Smolinskega, in dokumentacija, ki jo je vodila ona sama.
Josip Mazaj pa je napisal, da vsak, ki ga pozna, ve, da so v članku Smolin-
skega zapisane neresnične izjave in da se sedaj učenci zgražajo nad pisanjem
in karikaturami ter »obsojajo predvsem Žveglič Alojza in Slapšak Anto-
na radi lažnih izjav«. Ponovno je priznal, da je kdaj res koga potegnil »za
sladke«, a da nikogar ni poškodoval, da se zaradi njega ni bilo treba nobe-
nemu ostriči in da v 19 letih službovanja ni slišal pritožbe na svoj račun.32
Iz vseh obramb prizadetih je bilo razvidno, da se poskušajo na vsak na-
čin ogniti bistvu polemike, to je sprejemljivosti uporabe telesne kazni v
šoli. Če so jo že omenjali in jo priznali, so jo skušali marginalizirati, veči-
no obrambe pa so porabili za dokazovanje pokvarjenosti in moralne izprije-
nosti oseb, ki so dale izjave Smolinskemu. Njihovo opisovanje dogajanja in
položaja v Boštanju je bilo že kar preveč idilično, ločevanje na črno in belo
pa še bolj ostro kot v članku Smolinskega, le da je bila situacija seveda obr-
njena na glavo. Njihova smola je bila v tem, da se je uredništvo Slovenske-
ga poročevalca očitno postavilo na stran svojega sodelavca, pri tem pa ubra-
lo za časnikarstvo že kar preveč enostransko linijo. Prizadeti so upraviče-
no protestirali, da so bralci enostransko informirani. Upravni odbor Zdru-
ženja učiteljev Slovenije — Društvo Krško (podpis morda Vučajnk?) je 22.
aprila 1953 še enkrat poslal prepis njihovih izjav uredniku Slovenskega po-
ročevalca, v spremnem dopisu pa mu je očital: »Debata ‚Srednji vek v Bo-
štanju‘ je bila zelo enostranska, neobjektivna in krivična. Gosp. Smolinske-
mu je uspelo preprečiti, da bi bralci Slovenskega poročevalca čitali izjave
tov. Papeževe, tov. Mazaja, da bi bili seznanjeni z zborom volilcev v Bošta-
nju (prisostvovalo cca 350 ljudi), da bi brali izjavo tajništva Občine Dobo-
vo in raznih objektivnih tov., ki zavzemajo odgovorna mesta v naši druž-
beni stvarnosti, kamor jih je postavilo ljudstvo in ljudska oblast. Slovenski
poročevalec je doslej bil tako pristranski, da niti naše resolucije ni objavil,
31 A SŠM, fasc. 66, Josipina Papež, Odgovor na članek »Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju«.
32A SŠM, fasc. 66, Odgovor šol. upravitelja Mazaja Josipa na članek »srednji vek v Boštanju«.
ker naj Malovrh ne bi zmogel plačati sodnih stroškov in naj bi bila zato mo-
rala pod nujno biti kriva Papeževa. Sklicevala se je tudi (kot že na sestanku)
na šolske dokumente, kjer naj ne bi bilo dokazov o skrivanju otrok v goz-
du oziroma izostajanju od pouka. »Pri vsem tem pa je zelo čudno to, da
imam kljub mučenju in veliki oddaljenosti učencev od šole najboljši obisk
(cca 95%), da je učni načrt vsako leto celo prekoračen in učni uspehi prav
zadovoljivi, da je v razredu prijetno in živahno«, je svoje videnja dogajanja
prav idilično sklenila Josipina Papež.31 Kot kronske dokaze v svojo obram-
bo je torej Papeževa navajala izjave oseb, ki niso bile neposredno omenjene v
članku Smolinskega, in dokumentacija, ki jo je vodila ona sama.
Josip Mazaj pa je napisal, da vsak, ki ga pozna, ve, da so v članku Smolin-
skega zapisane neresnične izjave in da se sedaj učenci zgražajo nad pisanjem
in karikaturami ter »obsojajo predvsem Žveglič Alojza in Slapšak Anto-
na radi lažnih izjav«. Ponovno je priznal, da je kdaj res koga potegnil »za
sladke«, a da nikogar ni poškodoval, da se zaradi njega ni bilo treba nobe-
nemu ostriči in da v 19 letih službovanja ni slišal pritožbe na svoj račun.32
Iz vseh obramb prizadetih je bilo razvidno, da se poskušajo na vsak na-
čin ogniti bistvu polemike, to je sprejemljivosti uporabe telesne kazni v
šoli. Če so jo že omenjali in jo priznali, so jo skušali marginalizirati, veči-
no obrambe pa so porabili za dokazovanje pokvarjenosti in moralne izprije-
nosti oseb, ki so dale izjave Smolinskemu. Njihovo opisovanje dogajanja in
položaja v Boštanju je bilo že kar preveč idilično, ločevanje na črno in belo
pa še bolj ostro kot v članku Smolinskega, le da je bila situacija seveda obr-
njena na glavo. Njihova smola je bila v tem, da se je uredništvo Slovenske-
ga poročevalca očitno postavilo na stran svojega sodelavca, pri tem pa ubra-
lo za časnikarstvo že kar preveč enostransko linijo. Prizadeti so upraviče-
no protestirali, da so bralci enostransko informirani. Upravni odbor Zdru-
ženja učiteljev Slovenije — Društvo Krško (podpis morda Vučajnk?) je 22.
aprila 1953 še enkrat poslal prepis njihovih izjav uredniku Slovenskega po-
ročevalca, v spremnem dopisu pa mu je očital: »Debata ‚Srednji vek v Bo-
štanju‘ je bila zelo enostranska, neobjektivna in krivična. Gosp. Smolinske-
mu je uspelo preprečiti, da bi bralci Slovenskega poročevalca čitali izjave
tov. Papeževe, tov. Mazaja, da bi bili seznanjeni z zborom volilcev v Bošta-
nju (prisostvovalo cca 350 ljudi), da bi brali izjavo tajništva Občine Dobo-
vo in raznih objektivnih tov., ki zavzemajo odgovorna mesta v naši druž-
beni stvarnosti, kamor jih je postavilo ljudstvo in ljudska oblast. Slovenski
poročevalec je doslej bil tako pristranski, da niti naše resolucije ni objavil,
31 A SŠM, fasc. 66, Josipina Papež, Odgovor na članek »Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju«.
32A SŠM, fasc. 66, Odgovor šol. upravitelja Mazaja Josipa na članek »srednji vek v Boštanju«.
