Page 123 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 123
Tudi učence tepejo, kajne?
delu. Čeprav sta se strinjala, da članek Smolinskega ni najbolje odjeknil
med prosvetnimi delavci in mu lahko marsikaj zamerimo, je vendarle od-
prl tudi marsikak problem. Oskar Peče je na koncu svojih besed povedal:
»O tej stvari sem si ustvaril svoje mnenje, ki ga ne bom povedal. Poudar-
jam pa, da nisem za dvojno moralo in gre mi za to, ali ima nekdo voljo do
dela ali ne in ali vzgojno vpliva na našo mladino.«29
Tri dni kasneje, 11. aprila 1953, so zborovali še člani Združenja učiteljev
Slovenije — Društvo Krško. Koliko naj bi jih bilo in o čem so razpravljali,
ni znano, so pa sprejeli resolucijo in jo skupaj z izjavami Papeževe in Maza-
ja poslali tudi republiškemu odboru prosvetnih delavcev in uredništvu Slo-
venskega poročevalca. Pod vsemi dopisi sta isti žig in isti podpis (ki je slabo
berljiv, lahko pa bi bil Vučajnk), tako da je verjetno šlo za bolj ozko skupino
ljudi, ki so podprli »obtožene« prosvetne delavce. V resoluciji so zapisali:
»Pozdravljamo in odobravamo javno razpravo o vseh prosvetnih in
vzgojnih problemih pa tudi dobronamerno, odkrito, vzgojno, zavestno in
predvsem resnicoljubno kritiko. Odločno pa odklanjamo in obsojamo na-
čin pisanja, kakor se ga je lotil omenjeni dopisnik Slovenskega poročevalca.
Vzgojne metode na šoli v Boštanju so bile predmet številnih preiskav
od leta 1951 dalje. Preiskavo so vršili okrajni in republiški prosvetni orga-
ni, mimo njih pa še posebej organi disciplinskega in vojaškega sodišča. Vsi ti
organi so objektivno pribavljali obremenilne in razbremenilne dokaze vsled
česar smatramo, da pomeni zadnji napad ne le žalitev prosvetnih delavcev,
marveč tudi našega vojaškega sodstva, v katerega imamo brezpogojno zau-
panje in mirno pričakujemo, da bo našlo pravega krivca. Posebno obsojamo
zahrbtno in kakor je videti po najnovejših podatkih tudi neresnično poro-
čanje ter smatramo, da je tisk poklican, da javnost vzgaja, ne pa hujska.
Posebej pa soglasno zavračamo zahrbten napad učitelja Juga iz Iga na
tov. Vučajnka, ker je bil Jug s sodbo disciplinskega sodišča pravnomočno
kaznovan radi teških prekrškov zoper ljudsko imovino, pa človek takih
moralnih kvalifikacij brez dvoma ni poklican drugega obrekovati, še naj-
manj pa izza plota /vstavljena nečitljiva beseda, op. A. G./ svoj zaslužen od-
hod iz našega kraja.«30
Izjavi Papeževe in Mazaja so ponovile veliko tistega, kar so govorili na
sestanku v Boštanju. Papeževa je spodbijala verodostojnost prič, pogosto
tudi z žaljivimi izrazi za tiste, ki so pričali proti njej, in zapisala, da je prido-
bila izjave, ki negirajo pisanje Smolinskega. Ta naj bi zbiral izjave samo zato,
29 N. m.
30 A SŠM, fasc. 66, Resolucija (Združenje učiteljev Slovenije, Društvo Krško).
delu. Čeprav sta se strinjala, da članek Smolinskega ni najbolje odjeknil
med prosvetnimi delavci in mu lahko marsikaj zamerimo, je vendarle od-
prl tudi marsikak problem. Oskar Peče je na koncu svojih besed povedal:
»O tej stvari sem si ustvaril svoje mnenje, ki ga ne bom povedal. Poudar-
jam pa, da nisem za dvojno moralo in gre mi za to, ali ima nekdo voljo do
dela ali ne in ali vzgojno vpliva na našo mladino.«29
Tri dni kasneje, 11. aprila 1953, so zborovali še člani Združenja učiteljev
Slovenije — Društvo Krško. Koliko naj bi jih bilo in o čem so razpravljali,
ni znano, so pa sprejeli resolucijo in jo skupaj z izjavami Papeževe in Maza-
ja poslali tudi republiškemu odboru prosvetnih delavcev in uredništvu Slo-
venskega poročevalca. Pod vsemi dopisi sta isti žig in isti podpis (ki je slabo
berljiv, lahko pa bi bil Vučajnk), tako da je verjetno šlo za bolj ozko skupino
ljudi, ki so podprli »obtožene« prosvetne delavce. V resoluciji so zapisali:
»Pozdravljamo in odobravamo javno razpravo o vseh prosvetnih in
vzgojnih problemih pa tudi dobronamerno, odkrito, vzgojno, zavestno in
predvsem resnicoljubno kritiko. Odločno pa odklanjamo in obsojamo na-
čin pisanja, kakor se ga je lotil omenjeni dopisnik Slovenskega poročevalca.
Vzgojne metode na šoli v Boštanju so bile predmet številnih preiskav
od leta 1951 dalje. Preiskavo so vršili okrajni in republiški prosvetni orga-
ni, mimo njih pa še posebej organi disciplinskega in vojaškega sodišča. Vsi ti
organi so objektivno pribavljali obremenilne in razbremenilne dokaze vsled
česar smatramo, da pomeni zadnji napad ne le žalitev prosvetnih delavcev,
marveč tudi našega vojaškega sodstva, v katerega imamo brezpogojno zau-
panje in mirno pričakujemo, da bo našlo pravega krivca. Posebno obsojamo
zahrbtno in kakor je videti po najnovejših podatkih tudi neresnično poro-
čanje ter smatramo, da je tisk poklican, da javnost vzgaja, ne pa hujska.
Posebej pa soglasno zavračamo zahrbten napad učitelja Juga iz Iga na
tov. Vučajnka, ker je bil Jug s sodbo disciplinskega sodišča pravnomočno
kaznovan radi teških prekrškov zoper ljudsko imovino, pa človek takih
moralnih kvalifikacij brez dvoma ni poklican drugega obrekovati, še naj-
manj pa izza plota /vstavljena nečitljiva beseda, op. A. G./ svoj zaslužen od-
hod iz našega kraja.«30
Izjavi Papeževe in Mazaja so ponovile veliko tistega, kar so govorili na
sestanku v Boštanju. Papeževa je spodbijala verodostojnost prič, pogosto
tudi z žaljivimi izrazi za tiste, ki so pričali proti njej, in zapisala, da je prido-
bila izjave, ki negirajo pisanje Smolinskega. Ta naj bi zbiral izjave samo zato,
29 N. m.
30 A SŠM, fasc. 66, Resolucija (Združenje učiteljev Slovenije, Društvo Krško).
