Page 121 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 121
Tudi učence tepejo, kajne?
socialistični Jugoslaviji ne rabimo« in predlagal, »da naj pošljemo predlog
na učiteljišče v Celje, da naj se čim prej odstrani z učiteljišča«.23
V drugem delu sestanka so se v debato vključili tudi gostje od drugod,
ki so skušali razpravo vrniti k bistvenemu vprašanju, h konkretnemu delu
in vzgojnim metodam na šoli v Boštanju. Papeževa je za nekaj otrok nave-
dla, da niso bili kaznovani, kot je bilo zapisano v članku, da niso bili poško-
dovani in da tisti, ki naj bi se skrivali v gozdu, v šolskem dnevniku nima-
jo vpisa, da naj bi manjkali pri pouku. Nekoliko bolj konkreten je bil glede
kaznovanja otrok le Mazaj, ki je omenil: »Res pa je, da sem prijel nekoga
za ‚sladke‘, če mu opomini niso nič pomagali. Drugega orožja mi nimamo.
44 otrok v 4. razredu — je drugače nemogoče, če hočemo, da bi se ostali, ki
dajo mir, vsaj nekaj naučili. /.../ Še nekaj je omenil Smolinsky, da jim govo-
rim ‚barabe, lopovi‘; res sem rekel v razredu: ‚Ti pa ti, pa ti ste res lumpi, če
se ne boste poboljšali, se boste znašli v zaporu‘.«24
Na sestanku je bil tudi član častnega razsodišča Društva novinarjev
Slovenije Franček Drenovec, ki je prišel na sestanek z namenom, da pro-
uči, če je članek Smolinskega primeren za obravnavo na častnem novinar-
skem razsodišču. Ker je opažal, da se razpravljalci bolj ali manj ogibajo bi-
stvu članka, je neposredno vprašal: »O tem sestanku sem dobil svoje vtise
in bom o njih tudi pisal. /.../ Prosim, če lahko postavim samo eno vpraša-
nje in to tov. Papeževi, če sama lahko izjavi, da otrok ni nikoli tepla. Taka
izjava bi mi bila zelo dobrodošla.«25
Toda tega Papeževa ni mogla potrditi, saj je (po zapisniku) odgovorila:
»Tri do štirikrat sem udarila z otroško kuhalnico, ker me je dotični 4 me-
sece izzival. Fant je sam izjavil na sodišču, da ga ni nič bolelo in da je takoj
po tistem že žvižgal. Smolinsky piše v članku, da je imel razbito ustnico. To
pa je bilo takole: na nenehne opomine fant ni ubogal, ko ni dal mir, sem za-
mahnila z roko proti njemu, tedaj pa se je odmaknil in udaril v klop, pri če-
mer sta mu pritekli dve kapljici krvi. To je tudi na sodišču potrdil, da se je
sam ugriznil. Dalje navaja Smolinsky, da sem otroka opraskala za ušesom.
Dotični fant je imel hrasto na ušesu in se je sam spraskal, kar je potrdil tudi
na sodišču. Nikdar pa ne bom zanikala, da nisem nobenega mimogrede ka-
znovala. Zakaj sem Renkota udarila? Njegova mati me je trikrat prosila, naj
vendar njenega otroka držim v strahu. S tem mi je nastavila zanko. Kmalu
zatem so mi zagrozili, da me bodo zaprli.«26
23 N. d., 6.
24 N. d., 8.
25 N. d., 10.
26 N. d., 10–11.
socialistični Jugoslaviji ne rabimo« in predlagal, »da naj pošljemo predlog
na učiteljišče v Celje, da naj se čim prej odstrani z učiteljišča«.23
V drugem delu sestanka so se v debato vključili tudi gostje od drugod,
ki so skušali razpravo vrniti k bistvenemu vprašanju, h konkretnemu delu
in vzgojnim metodam na šoli v Boštanju. Papeževa je za nekaj otrok nave-
dla, da niso bili kaznovani, kot je bilo zapisano v članku, da niso bili poško-
dovani in da tisti, ki naj bi se skrivali v gozdu, v šolskem dnevniku nima-
jo vpisa, da naj bi manjkali pri pouku. Nekoliko bolj konkreten je bil glede
kaznovanja otrok le Mazaj, ki je omenil: »Res pa je, da sem prijel nekoga
za ‚sladke‘, če mu opomini niso nič pomagali. Drugega orožja mi nimamo.
44 otrok v 4. razredu — je drugače nemogoče, če hočemo, da bi se ostali, ki
dajo mir, vsaj nekaj naučili. /.../ Še nekaj je omenil Smolinsky, da jim govo-
rim ‚barabe, lopovi‘; res sem rekel v razredu: ‚Ti pa ti, pa ti ste res lumpi, če
se ne boste poboljšali, se boste znašli v zaporu‘.«24
Na sestanku je bil tudi član častnega razsodišča Društva novinarjev
Slovenije Franček Drenovec, ki je prišel na sestanek z namenom, da pro-
uči, če je članek Smolinskega primeren za obravnavo na častnem novinar-
skem razsodišču. Ker je opažal, da se razpravljalci bolj ali manj ogibajo bi-
stvu članka, je neposredno vprašal: »O tem sestanku sem dobil svoje vtise
in bom o njih tudi pisal. /.../ Prosim, če lahko postavim samo eno vpraša-
nje in to tov. Papeževi, če sama lahko izjavi, da otrok ni nikoli tepla. Taka
izjava bi mi bila zelo dobrodošla.«25
Toda tega Papeževa ni mogla potrditi, saj je (po zapisniku) odgovorila:
»Tri do štirikrat sem udarila z otroško kuhalnico, ker me je dotični 4 me-
sece izzival. Fant je sam izjavil na sodišču, da ga ni nič bolelo in da je takoj
po tistem že žvižgal. Smolinsky piše v članku, da je imel razbito ustnico. To
pa je bilo takole: na nenehne opomine fant ni ubogal, ko ni dal mir, sem za-
mahnila z roko proti njemu, tedaj pa se je odmaknil in udaril v klop, pri če-
mer sta mu pritekli dve kapljici krvi. To je tudi na sodišču potrdil, da se je
sam ugriznil. Dalje navaja Smolinsky, da sem otroka opraskala za ušesom.
Dotični fant je imel hrasto na ušesu in se je sam spraskal, kar je potrdil tudi
na sodišču. Nikdar pa ne bom zanikala, da nisem nobenega mimogrede ka-
znovala. Zakaj sem Renkota udarila? Njegova mati me je trikrat prosila, naj
vendar njenega otroka držim v strahu. S tem mi je nastavila zanko. Kmalu
zatem so mi zagrozili, da me bodo zaprli.«26
23 N. d., 6.
24 N. d., 8.
25 N. d., 10.
26 N. d., 10–11.
