Page 120 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 120
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
glavne priče na procesu proti Papeževi in ki so dajale izjave Smolinskemu.
Že dejstvo, da se te sestanka niso udeležile, precej pove o zaupanju teh oseb
do lokalnih množičnih organizacij. Precej razprave se je vrtelo okoli vpraša-
nja, ali je bil mož Žvegličeve med »belogardisti« ali med partizani, pa tudi
o drugih informatorjih novinarja Slovenskega poročevalca so vedeli priso-
tni povedati, da niso socialno ogroženi in da so nekateri dobri prijatelji alko-
hola. Vmes so bile tudi konkretne negacije navedb Smolinskega, zlasti zago-
netne smrti. Stanko Lipar je denimo poudaril, da nič ne vedo o smrti na ve-
selici in da se čudi, da se novinar »ni obrnil na organe Ljudske milice, am-
pak se je zadovoljil z blatenjem našega kraja. Mi vsi bi želeli, da se ta zagone-
tna smrt razčisti«. Leopold Škerget je poudaril, da so na oddelek za prekr-
ške »poklicali samo 9 staršev, ne pa 13« in to ne »na predlog Vrhovnega so-
dišča iz Beograda, ampak na podlagi sklepa na odprtem partijskem sestan-
ku, kjer je bilo govora o slabi vzgoji otrok«. Na sestanku naj bi »obsojali /.../
starše socialno ogroženih otrok, v zvezi razsodbe Papež – Malovrh pa nismo
govorili niti besedice«. Še več udeležencev sestanka je potrdilo, da je ome-
njeni sestanek, zaslišanje otrok ali politična delitev v Boštanju drugačna,
kot jih je opisal Smolinsky, poleg tega pa so vedeli povedati precej slabega o
otrocih, katerih izjave je navajal novinar. Nekateri starši so dejali, da njihovi
otroci niso bili nikoli tepeni, kot je navajal časnikar in da naj bi otroke silili
v izjave proti učiteljici. /Pri tem je treba opozoriti, da gre za otroke, ki so bili
le posredno omenjeni med žrtvami po pričevanjih iz virov »druge roke« in
da ne gre za otroke, katerih izjave bi Smolinsky neposredno navajal kot žr-
tve, ki same govorijo o svoji usodi; op. A. G./ Bistvu članka, o primernosti
vzgojnih metod na šoli, so se razpravljalci večinoma dokaj na široko ognili.22
V prvem delu razprave so večinoma govorili vodstveniki iz Boštanja,
udeleženci pa so običajno z bučnim ploskanjem potrjevali njihove besede
in predloge, ki so pozivali na obračun z drugačemislečimi. Zahtevali so
preklic članka in objavo njihovega odgovora, »da se pokliče Smolinsky na
merodajno mesto in se ga odpusti iz službe, ker v naši socialistični domo-
vini takega dopisnika ne maramo«, da naj v bodoče Slovenski poročevalec
»objavlja samo resnične zadeve« in da »če Slovenski poročevalec ne obja-
vi našega odgovora, lahko računa na znatno znižanje naročnikov«. Ciril
Medved je v imenu Zveze komunistov predlagal, »da bi se Smolinskega, če
je član naše Zveze, iz Zveze izključilo. Takim članom ni mesta v naši Zve-
zi.« Jože Mazaj pa je za hčer Žvegličeve, ki je bila dijakinja 3. letnika uči-
teljišča v Celju in »ki je podala lažno izjavo«, menil, da »takih učiteljev v
22 A SŠM, fasc. 66, Zapisnik masovnega sestanka v Boštanju dne 8. aprila 1953 v zvezi članka v
Slovenskem poročevalcu, ki ga je napisal Mile Smolinsky, 3–4.
glavne priče na procesu proti Papeževi in ki so dajale izjave Smolinskemu.
Že dejstvo, da se te sestanka niso udeležile, precej pove o zaupanju teh oseb
do lokalnih množičnih organizacij. Precej razprave se je vrtelo okoli vpraša-
nja, ali je bil mož Žvegličeve med »belogardisti« ali med partizani, pa tudi
o drugih informatorjih novinarja Slovenskega poročevalca so vedeli priso-
tni povedati, da niso socialno ogroženi in da so nekateri dobri prijatelji alko-
hola. Vmes so bile tudi konkretne negacije navedb Smolinskega, zlasti zago-
netne smrti. Stanko Lipar je denimo poudaril, da nič ne vedo o smrti na ve-
selici in da se čudi, da se novinar »ni obrnil na organe Ljudske milice, am-
pak se je zadovoljil z blatenjem našega kraja. Mi vsi bi želeli, da se ta zagone-
tna smrt razčisti«. Leopold Škerget je poudaril, da so na oddelek za prekr-
ške »poklicali samo 9 staršev, ne pa 13« in to ne »na predlog Vrhovnega so-
dišča iz Beograda, ampak na podlagi sklepa na odprtem partijskem sestan-
ku, kjer je bilo govora o slabi vzgoji otrok«. Na sestanku naj bi »obsojali /.../
starše socialno ogroženih otrok, v zvezi razsodbe Papež – Malovrh pa nismo
govorili niti besedice«. Še več udeležencev sestanka je potrdilo, da je ome-
njeni sestanek, zaslišanje otrok ali politična delitev v Boštanju drugačna,
kot jih je opisal Smolinsky, poleg tega pa so vedeli povedati precej slabega o
otrocih, katerih izjave je navajal novinar. Nekateri starši so dejali, da njihovi
otroci niso bili nikoli tepeni, kot je navajal časnikar in da naj bi otroke silili
v izjave proti učiteljici. /Pri tem je treba opozoriti, da gre za otroke, ki so bili
le posredno omenjeni med žrtvami po pričevanjih iz virov »druge roke« in
da ne gre za otroke, katerih izjave bi Smolinsky neposredno navajal kot žr-
tve, ki same govorijo o svoji usodi; op. A. G./ Bistvu članka, o primernosti
vzgojnih metod na šoli, so se razpravljalci večinoma dokaj na široko ognili.22
V prvem delu razprave so večinoma govorili vodstveniki iz Boštanja,
udeleženci pa so običajno z bučnim ploskanjem potrjevali njihove besede
in predloge, ki so pozivali na obračun z drugačemislečimi. Zahtevali so
preklic članka in objavo njihovega odgovora, »da se pokliče Smolinsky na
merodajno mesto in se ga odpusti iz službe, ker v naši socialistični domo-
vini takega dopisnika ne maramo«, da naj v bodoče Slovenski poročevalec
»objavlja samo resnične zadeve« in da »če Slovenski poročevalec ne obja-
vi našega odgovora, lahko računa na znatno znižanje naročnikov«. Ciril
Medved je v imenu Zveze komunistov predlagal, »da bi se Smolinskega, če
je član naše Zveze, iz Zveze izključilo. Takim članom ni mesta v naši Zve-
zi.« Jože Mazaj pa je za hčer Žvegličeve, ki je bila dijakinja 3. letnika uči-
teljišča v Celju in »ki je podala lažno izjavo«, menil, da »takih učiteljev v
22 A SŠM, fasc. 66, Zapisnik masovnega sestanka v Boštanju dne 8. aprila 1953 v zvezi članka v
Slovenskem poročevalcu, ki ga je napisal Mile Smolinsky, 3–4.
