Page 116 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 116
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Vdova po padlem borcu Amalija Žveglič je dala Smolinskemu pisno iz-
javo, v kateri je zapisala: »Kakor sem že izpovedala pred sodiščem, je Pape-
ževa mojega otroka Alojza Žvegliča v prvem razredu ljudske šole kakih se-
demkrat pretepla s kuhovnico. Nekoč je moral zaradi tega ostati v poste-
lji, kjer teden dni ni mogel ležati na hrbtu, pač pa je bruhal in se tresel od
strahu in bolečin ter bil po hrbtu, po zadnjici in po nogah ves črn od pod-
plutb. Že ko je šel domov iz šole, je po poti padal, se dvigal in zopet padal,
ter končno obležal poleg kupa peska pred hišo.«13
Nekatere priče so povedale, da Papeževa pri pretepanju ni bila osamlje-
na, temveč je dobila pomoč tudi pri nekdanjem šolskem upravitelju Fran-
cu Vučajnku. »V prvem je tepla Papeževa, v drugem pa Vučajnk,« je po-
vedal sin revnega kočarja Ivan Glavač, ki je bil v času izjave že učenec prve-
ga razreda gimnazije v Sevnici. Vprašanje je, ali bi si upal isto povedati ne-
kaj let poprej, ko je še bil na boštanjski šoli, saj je med drugim izjavil tudi,
da ga je prišla Papeževa, ker je udaril sina bogatega kmeta, pretepat tudi v
tretji razred, čeprav je učila v prvem razredu: »Za tem je prihajala v naš ra-
zred še kake štiri dni zapovrstjo in me še večkrat zlasala ter mi grozila s po-
boljševalnico. Tega sem se končno tako zbal, da sedem dni nisem šel v šolo,
pač pa sem v času, ki bi ga moral prebiti v šoli, brez vednosti strašev taval po
gozdu nad hišo. To je bilo tik pred božičem in je že zapadel sneg.«14
V strahu pred Papeževo Ivan Glavač ni bil edini, ki se je brez vednosti
staršev skrival pred teroriziranjem otrok v okoliških gozdovih ali bežal od
pouka. Jože Klemenčič, tedaj že slušatelj železniške prometne šole v Lju-
bljani, je npr. izjavil, da se je večkrat zgodilo, »da so otroci skakali skozi
okno, da so ji ušli«. Njegova sestra Majda, tedaj učenka tretjega razreda gi-
mnazije v Sevnici, pa je dejala, da jo je Papeževa »nekoč samo zato, ker sem
bila ondulirana, tako zlasala, da je imela polne pesti las. Pri tem je kriča-
la: ‚En takle reven pankrt, pa bo imel trajno?‘« Smolinsky je ob tem lako-
nično dodal: »Če bi bil bogat, bi bilo torej v redu.« Bogate izkušnje z ru-
vanjem las je imel očitno tudi novi upravitelj šole Jože Mazaj, saj je okrajni
logar Ivan Pešec novinarju povedal: »Po njegovi lastni izpovedi /sina Pe-
tra, op. A. G./ je bil letos kakih osemkrat zlasan, pri čemer je dvakrat do-
bil tudi klofuto. Pred kakimi 14 dnevi mu je upravitelj Mazaj populil šop
las na obeh straneh glave in sem ga zato ostrigel (!), da ga ne bo mogel več
lasati.«15
13 N. m.
14 Slovenski poročevalec XIV, št. 84 (9. 4. 1953), 4, Marija Slapar: Ali otroci res ne smejo vedeti.
15 Slovenski poročevalec XIV, št. 83 (8. 4. 1953), 4, F. Jug, Odmev na članek »Srednji vek v Bo-
štanju«.
Vdova po padlem borcu Amalija Žveglič je dala Smolinskemu pisno iz-
javo, v kateri je zapisala: »Kakor sem že izpovedala pred sodiščem, je Pape-
ževa mojega otroka Alojza Žvegliča v prvem razredu ljudske šole kakih se-
demkrat pretepla s kuhovnico. Nekoč je moral zaradi tega ostati v poste-
lji, kjer teden dni ni mogel ležati na hrbtu, pač pa je bruhal in se tresel od
strahu in bolečin ter bil po hrbtu, po zadnjici in po nogah ves črn od pod-
plutb. Že ko je šel domov iz šole, je po poti padal, se dvigal in zopet padal,
ter končno obležal poleg kupa peska pred hišo.«13
Nekatere priče so povedale, da Papeževa pri pretepanju ni bila osamlje-
na, temveč je dobila pomoč tudi pri nekdanjem šolskem upravitelju Fran-
cu Vučajnku. »V prvem je tepla Papeževa, v drugem pa Vučajnk,« je po-
vedal sin revnega kočarja Ivan Glavač, ki je bil v času izjave že učenec prve-
ga razreda gimnazije v Sevnici. Vprašanje je, ali bi si upal isto povedati ne-
kaj let poprej, ko je še bil na boštanjski šoli, saj je med drugim izjavil tudi,
da ga je prišla Papeževa, ker je udaril sina bogatega kmeta, pretepat tudi v
tretji razred, čeprav je učila v prvem razredu: »Za tem je prihajala v naš ra-
zred še kake štiri dni zapovrstjo in me še večkrat zlasala ter mi grozila s po-
boljševalnico. Tega sem se končno tako zbal, da sedem dni nisem šel v šolo,
pač pa sem v času, ki bi ga moral prebiti v šoli, brez vednosti strašev taval po
gozdu nad hišo. To je bilo tik pred božičem in je že zapadel sneg.«14
V strahu pred Papeževo Ivan Glavač ni bil edini, ki se je brez vednosti
staršev skrival pred teroriziranjem otrok v okoliških gozdovih ali bežal od
pouka. Jože Klemenčič, tedaj že slušatelj železniške prometne šole v Lju-
bljani, je npr. izjavil, da se je večkrat zgodilo, »da so otroci skakali skozi
okno, da so ji ušli«. Njegova sestra Majda, tedaj učenka tretjega razreda gi-
mnazije v Sevnici, pa je dejala, da jo je Papeževa »nekoč samo zato, ker sem
bila ondulirana, tako zlasala, da je imela polne pesti las. Pri tem je kriča-
la: ‚En takle reven pankrt, pa bo imel trajno?‘« Smolinsky je ob tem lako-
nično dodal: »Če bi bil bogat, bi bilo torej v redu.« Bogate izkušnje z ru-
vanjem las je imel očitno tudi novi upravitelj šole Jože Mazaj, saj je okrajni
logar Ivan Pešec novinarju povedal: »Po njegovi lastni izpovedi /sina Pe-
tra, op. A. G./ je bil letos kakih osemkrat zlasan, pri čemer je dvakrat do-
bil tudi klofuto. Pred kakimi 14 dnevi mu je upravitelj Mazaj populil šop
las na obeh straneh glave in sem ga zato ostrigel (!), da ga ne bo mogel več
lasati.«15
13 N. m.
14 Slovenski poročevalec XIV, št. 84 (9. 4. 1953), 4, Marija Slapar: Ali otroci res ne smejo vedeti.
15 Slovenski poročevalec XIV, št. 83 (8. 4. 1953), 4, F. Jug, Odmev na članek »Srednji vek v Bo-
štanju«.
