Page 117 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 117
Tudi učence tepejo, kajne?
Smolinsky je navedel še številne primere izživljanja pedagoškega kadra
boštanjske šole nad učenci, navajal neposredna in posredna pričevanja ter
poskušal umestiti dogajanje na šoli v širšo klimo v občini, ki je dopuščala
tovrstno početje. Potrdil je, da »v Malovrhovem članku ni ne duha ne slu-
ha o kakem klevetanju, pač pa je moje mnenje, da je napisal še premalo in
da je tudi njegova primera s tem, kar so nad slovenskimi otroki počenja-
le nekdanje hitlerjanke, edino pravilna in umestna«. Člankar Slovenske-
ga poročevalca je še dodal, »da so si ljudje iz kroga Papeževe izmislili kar
celo teorijo okoli boštanjskih otrok, po kateri so ti otroci ‚lumpje‘, ‚barabe‘,
‚ravbarji‘ in podobno (vsekakor že v prvem razredu!), skratka nikjer na sve-
tu ni slabših otrok, kakor so v Boštanju. Oče te ‚duhovite‘ teorije /.../ je, ka-
kor sem mogel ugotoviti, upravitelj Mazaj, za njim pa jo neutrudljivo pona-
vlja vsa vaška reakcija.«16
Na koncu obsežnega, v dveh delih objavljenega prispevka v Slovenskem
poročevalcu, je Mile Smolinsky zapisal povsem konkretne in nedvoumne
zahteve:
»1. da se nemudoma napravi konec terorju nad boštanjskimi otroki in
da se le-ti, kakor tudi njihovi starši, zaščitijo pred samovoljo boštanjskih
oblastnikov;
2. da vrhovno sodišče v Beogradu nemudoma razveljavi krivično in
povsem zgrešeno razsodbo proti Malovrhu;
3. da se proti Papeževi in Mazaju uvede sodni postopek zaradi mučenja
otrok in da se nemudoma odstranita s svojih položajev;
4. da se pokličejo na odgovornost tudi vsi šolski inspektorji, ki so odgo-
vorni za stanje v boštanjski šoli, a niso podvzeli ničesar ali pa so celo poma-
gali pri prikrivanju resnice.«17
Članek, pisan v senzacionalističnem tonu, opremljen s primerno sarka-
stičnimi karikaturami in številnimi navedbami in sklicevanji na priče z ime-
ni in priimki, je dosegel namen — odjekniti po vsej Sloveniji. Tudi bolj kritič-
ni bralec je lahko ob njem pomislil, da če drži le tretjina v senzaciji zapisanega,
se v Boštanju dogaja nekaj pretresljivega in nedopustnega. Široka odmevnost
članka oziroma afere je bila zagotovljena, Boštanj pa je za nekaj tednov postal
središče zanimanja slovenske pedagoške stroke oziroma vseh, ki jim ni bilo
vseeno, kakšne prijeme pri discipliniranju otrok uporabljajo slovenski šolniki.
Mile Smolinsky se ni zadovoljil zgolj z objavo članka, temveč se je ak-
tivno vključil tudi v sodno dogajanje in dan po objavi, 6. aprila 1953, po-
16 N. m.
17 N. m.
Smolinsky je navedel še številne primere izživljanja pedagoškega kadra
boštanjske šole nad učenci, navajal neposredna in posredna pričevanja ter
poskušal umestiti dogajanje na šoli v širšo klimo v občini, ki je dopuščala
tovrstno početje. Potrdil je, da »v Malovrhovem članku ni ne duha ne slu-
ha o kakem klevetanju, pač pa je moje mnenje, da je napisal še premalo in
da je tudi njegova primera s tem, kar so nad slovenskimi otroki počenja-
le nekdanje hitlerjanke, edino pravilna in umestna«. Člankar Slovenske-
ga poročevalca je še dodal, »da so si ljudje iz kroga Papeževe izmislili kar
celo teorijo okoli boštanjskih otrok, po kateri so ti otroci ‚lumpje‘, ‚barabe‘,
‚ravbarji‘ in podobno (vsekakor že v prvem razredu!), skratka nikjer na sve-
tu ni slabših otrok, kakor so v Boštanju. Oče te ‚duhovite‘ teorije /.../ je, ka-
kor sem mogel ugotoviti, upravitelj Mazaj, za njim pa jo neutrudljivo pona-
vlja vsa vaška reakcija.«16
Na koncu obsežnega, v dveh delih objavljenega prispevka v Slovenskem
poročevalcu, je Mile Smolinsky zapisal povsem konkretne in nedvoumne
zahteve:
»1. da se nemudoma napravi konec terorju nad boštanjskimi otroki in
da se le-ti, kakor tudi njihovi starši, zaščitijo pred samovoljo boštanjskih
oblastnikov;
2. da vrhovno sodišče v Beogradu nemudoma razveljavi krivično in
povsem zgrešeno razsodbo proti Malovrhu;
3. da se proti Papeževi in Mazaju uvede sodni postopek zaradi mučenja
otrok in da se nemudoma odstranita s svojih položajev;
4. da se pokličejo na odgovornost tudi vsi šolski inspektorji, ki so odgo-
vorni za stanje v boštanjski šoli, a niso podvzeli ničesar ali pa so celo poma-
gali pri prikrivanju resnice.«17
Članek, pisan v senzacionalističnem tonu, opremljen s primerno sarka-
stičnimi karikaturami in številnimi navedbami in sklicevanji na priče z ime-
ni in priimki, je dosegel namen — odjekniti po vsej Sloveniji. Tudi bolj kritič-
ni bralec je lahko ob njem pomislil, da če drži le tretjina v senzaciji zapisanega,
se v Boštanju dogaja nekaj pretresljivega in nedopustnega. Široka odmevnost
članka oziroma afere je bila zagotovljena, Boštanj pa je za nekaj tednov postal
središče zanimanja slovenske pedagoške stroke oziroma vseh, ki jim ni bilo
vseeno, kakšne prijeme pri discipliniranju otrok uporabljajo slovenski šolniki.
Mile Smolinsky se ni zadovoljil zgolj z objavo članka, temveč se je ak-
tivno vključil tudi v sodno dogajanje in dan po objavi, 6. aprila 1953, po-
16 N. m.
17 N. m.
