Page 115 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 115
Tudi učence tepejo, kajne?
za vsem skupaj skriva. Prvi občutek, ki ga je dobil, je bil, da »so prebival-
ci tega lepega in sončnega kraja večinoma ostro razdeljeni v dva izrazita ta-
bora«, meja med tema taboroma pa naj bi bila pogojena izrazito razredno
(v tedanjem izrazoslovju; danes bi verjetno ocenili, da je bila meja med nji-
mi bolj socialna): na eni strani naj bi bili družbeni ureditvi očitno nena-
klonjeni bogatejši kmetje, na drugi pa mali kmetje, kočarji in uslužbenci.
Spor naj bi imel že globoke korenine, višek pa naj bi dosegel na eni od za-
dnjih veselic, ko naj bi pripadnik Ljudske milice (rekrutiran seveda iz dru-
gega tabora) med pretepom potegnil pištolo in do smrti ustrelil enega iz-
med pripadnikov prvega tabora. Zakaj je uvodoma tako na dolgo pojasnje-
val razmere v Boštanju, je Smolinsky sklenil v naslednji misli: »Le tako in
nikakor drugače namreč ni mogoče razumeti dejanskih bestialnosti, ki jih
je počenjala učiteljica Papeževa in to nad nedolžnimi otroki v prvem razre-
du osnovne šole. Le tako in na noben drug način tudi ni mogoče razume-
ti, da so bili — to sem takoj opazil — malone vsi do zadnjega, ki so bili pred-
met očividnega sovraštva učiteljice Papeževe, izključno le otroci siroma-
šnih staršev.« Papeževa je namreč bila, kot je poudaril Smolinsky, žena po-
sestnika z več kot 17 hektarji zemlje, bivšega gostilničarja, in ob izbruhu
spora se je proti Malovrhu postavilo »vse, kar je bilo združenega že zdav-
naj poprej, namreč vsa vaška reakcija, medtem ko je Malovrh od strani pri-
zadetih mater prejemal za svoj članek celo zahvalna pisma«. Smolinsky je
zapisal tudi, da so mu med zbiranjem podatkov v Boštanju grozili, domači-
ni, pri katerih je prenočeval, pa so se čudili, »kako si upam ‚po tako nevar-
nih opravkih‘ hoditi po Boštanju — brez pištole«.12
Po pojasnjevanju razdvojenosti Boštanjčanov, ki je torej po mnenju do-
pisnika Slovenskega poročevalca temeljila na razredni osnovi, je začel Smo-
linsky navajati primere učiteljičinih »vzgojnih metod«. Pri tem je dosle-
dno navajal imena in se skliceval na pričevanje prič, tako da ni moglo biti
dvoma, če ni senzacionalistično pisan prispevek zgolj plod bujne domišljije
novinarja. Za največjo žrtev je Smolinsky omenil osem let starega Leopol-
da Gabriela, ki je bil še vedno v prvem razredu in je bil kot »nezakonski sin
zelo zanikrne in po pripovedovanjih vaščanov tudi lahkomiselne rudarje-
ve žene« očitno kot poklican za žrtev sovražnice nižjega sloja. Po pripove-
danju matere in prič, ki so otroku nudili prvo pomoč, ga je na začetku prej-
šnjega šolskega leta Papeževa, ker je jedel med poukom, tako udarila, da mu
je prebila ustnice, že nekaj dni pred tem pa mu je do krvi ogrebla ušesa in ga
tako pretepla s kuhalnico, da nekaj časa ni mogel sedeti.
12 N. m.
za vsem skupaj skriva. Prvi občutek, ki ga je dobil, je bil, da »so prebival-
ci tega lepega in sončnega kraja večinoma ostro razdeljeni v dva izrazita ta-
bora«, meja med tema taboroma pa naj bi bila pogojena izrazito razredno
(v tedanjem izrazoslovju; danes bi verjetno ocenili, da je bila meja med nji-
mi bolj socialna): na eni strani naj bi bili družbeni ureditvi očitno nena-
klonjeni bogatejši kmetje, na drugi pa mali kmetje, kočarji in uslužbenci.
Spor naj bi imel že globoke korenine, višek pa naj bi dosegel na eni od za-
dnjih veselic, ko naj bi pripadnik Ljudske milice (rekrutiran seveda iz dru-
gega tabora) med pretepom potegnil pištolo in do smrti ustrelil enega iz-
med pripadnikov prvega tabora. Zakaj je uvodoma tako na dolgo pojasnje-
val razmere v Boštanju, je Smolinsky sklenil v naslednji misli: »Le tako in
nikakor drugače namreč ni mogoče razumeti dejanskih bestialnosti, ki jih
je počenjala učiteljica Papeževa in to nad nedolžnimi otroki v prvem razre-
du osnovne šole. Le tako in na noben drug način tudi ni mogoče razume-
ti, da so bili — to sem takoj opazil — malone vsi do zadnjega, ki so bili pred-
met očividnega sovraštva učiteljice Papeževe, izključno le otroci siroma-
šnih staršev.« Papeževa je namreč bila, kot je poudaril Smolinsky, žena po-
sestnika z več kot 17 hektarji zemlje, bivšega gostilničarja, in ob izbruhu
spora se je proti Malovrhu postavilo »vse, kar je bilo združenega že zdav-
naj poprej, namreč vsa vaška reakcija, medtem ko je Malovrh od strani pri-
zadetih mater prejemal za svoj članek celo zahvalna pisma«. Smolinsky je
zapisal tudi, da so mu med zbiranjem podatkov v Boštanju grozili, domači-
ni, pri katerih je prenočeval, pa so se čudili, »kako si upam ‚po tako nevar-
nih opravkih‘ hoditi po Boštanju — brez pištole«.12
Po pojasnjevanju razdvojenosti Boštanjčanov, ki je torej po mnenju do-
pisnika Slovenskega poročevalca temeljila na razredni osnovi, je začel Smo-
linsky navajati primere učiteljičinih »vzgojnih metod«. Pri tem je dosle-
dno navajal imena in se skliceval na pričevanje prič, tako da ni moglo biti
dvoma, če ni senzacionalistično pisan prispevek zgolj plod bujne domišljije
novinarja. Za največjo žrtev je Smolinsky omenil osem let starega Leopol-
da Gabriela, ki je bil še vedno v prvem razredu in je bil kot »nezakonski sin
zelo zanikrne in po pripovedovanjih vaščanov tudi lahkomiselne rudarje-
ve žene« očitno kot poklican za žrtev sovražnice nižjega sloja. Po pripove-
danju matere in prič, ki so otroku nudili prvo pomoč, ga je na začetku prej-
šnjega šolskega leta Papeževa, ker je jedel med poukom, tako udarila, da mu
je prebila ustnice, že nekaj dni pred tem pa mu je do krvi ogrebla ušesa in ga
tako pretepla s kuhalnico, da nekaj časa ni mogel sedeti.
12 N. m.
