Page 113 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 113
Tudi učence tepejo, kajne?
je posredno sprožil senzacionalistično pisan članek v Slovenskem poroče-
valcu, objavljen v dveh delih 4. in 5. aprila 1953, konflikt, opisan v njem,
pa je imel globlje korenine. Vse skupaj se je, po navedbah v Slovenskem po-
ročevalcu, začelo že oktobra 1951, ko je Alojz Malovrh, nekdanji držav-
ni uslužbenec iz Krškega, v glasilu Osvobodilne fronte okraja Krško Naše
delo objavil članek z naslovom »Ali je to vzgoja naših otrok?« Članek je v
lokalnem okolju dvignil precej prahu, učiteljica Papeževa pa je prišla pred
okrajno disciplinsko sodišče. To jo pritrdilo Malovrhovim navedbam in
Papeževi zaradi neprimžernega pedagoškega dela izreklo opomin. Kazno-
vana se s tem ni sprijaznila, temveč je proti piscu prispevka vložila tiskovno
tožbo na okrožno sodišče v Celje. Izkazalo se je, da to za zadevo ni pristoj-
no, ker je bila v postopku tudi vojaška oseba, in je sodni spis odstopilo vo-
jaškemu sodišču v Ljubljani. Na prvi obravnavi 1. oktobra 1952 je 11 prič
potrdilo navedbe Malovrha, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo in obto-
ženega oprostilo kakršnekoli krivde.5 Papeževa se s tem ni mogla sprijazni-
ti in je hotela na vsak način dokazati, da je vse skupaj rezultat zarote pro-
ti njej. Otroci oziroma njihovi starši, ki so na sodišču pričali proti Papeže-
vi, so bili na koncu leta primerno »nagrajeni« z negativnimi ocenami. Ana
Javoršek je kasneje izjavila: »Kakor hitro pa je prišlo vmes naše pričevanje v
korist tov. Malovrha, se za njo /hčer Hildo, op. A. G./ ni več zanimala, niti
je ni več pogledala, nakar je otrok ob koncu leta zaostal, čeprav je imel vse
pogoje, da bi lahko izdelal. Celo vedenje, v katerem je imela v prvem pol-
letju 5, je imela ob koncu šolskega leta 3, čeprav je tako mirna, da mi je po-
prej Papeževa sama govorila, da je otrok še premiren. Zdaj, ko razred pona-
vlja, je imela v prvem polletju same štirice in petice in le eno trojko vmes.«6
Po prvi razpravi na sodišču se je Papeževa v kaznovanju otrok malce umi-
rila, večjo zagretost pri discipliniranju otrok pa naj bi po navedbah Sloven-
skega poročevalca pokazal novi šolski upravitelj Jože Mazaj, ki je zamenjal
Franca Vučajnka, ki prav tako ni bil izbirčen pri izbiri sredstev za dosego
ubogljivosti. Toda Papeževa je nadaljevala svoj sodni pohod in se pritožila na
višje sodišče, ki je zaradi proceduralnih pomanjkljivosti razveljavilo sodbo in
vrnilo postopek na začetek. Prvostopenjsko vojaško sodišče je po 17 mese-
cih 21. februarja 1953 zopet razpravljalo o primeru Papeževa proti Malovrhu
in svojo prvotno odločitev postavilo na glavo. Tokrat je bil Malovrh zaradi
klevetanja Josipine Papež obsojen na tri mesece zapora, pogojno na eno leto,
in na plačilo sodnih stroškov, ki so zaradi dolgega postopka precej narasli.7
5 M. Smolinsky, n. d.
6 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, II. del, Slovenski poročevalec XIV, št.
80 (5. 4. 1953), 4.
7 Slovenski poročevalec, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Stane Mihelič in Marija Vedernjak odgovarjata.
je posredno sprožil senzacionalistično pisan članek v Slovenskem poroče-
valcu, objavljen v dveh delih 4. in 5. aprila 1953, konflikt, opisan v njem,
pa je imel globlje korenine. Vse skupaj se je, po navedbah v Slovenskem po-
ročevalcu, začelo že oktobra 1951, ko je Alojz Malovrh, nekdanji držav-
ni uslužbenec iz Krškega, v glasilu Osvobodilne fronte okraja Krško Naše
delo objavil članek z naslovom »Ali je to vzgoja naših otrok?« Članek je v
lokalnem okolju dvignil precej prahu, učiteljica Papeževa pa je prišla pred
okrajno disciplinsko sodišče. To jo pritrdilo Malovrhovim navedbam in
Papeževi zaradi neprimžernega pedagoškega dela izreklo opomin. Kazno-
vana se s tem ni sprijaznila, temveč je proti piscu prispevka vložila tiskovno
tožbo na okrožno sodišče v Celje. Izkazalo se je, da to za zadevo ni pristoj-
no, ker je bila v postopku tudi vojaška oseba, in je sodni spis odstopilo vo-
jaškemu sodišču v Ljubljani. Na prvi obravnavi 1. oktobra 1952 je 11 prič
potrdilo navedbe Malovrha, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo in obto-
ženega oprostilo kakršnekoli krivde.5 Papeževa se s tem ni mogla sprijazni-
ti in je hotela na vsak način dokazati, da je vse skupaj rezultat zarote pro-
ti njej. Otroci oziroma njihovi starši, ki so na sodišču pričali proti Papeže-
vi, so bili na koncu leta primerno »nagrajeni« z negativnimi ocenami. Ana
Javoršek je kasneje izjavila: »Kakor hitro pa je prišlo vmes naše pričevanje v
korist tov. Malovrha, se za njo /hčer Hildo, op. A. G./ ni več zanimala, niti
je ni več pogledala, nakar je otrok ob koncu leta zaostal, čeprav je imel vse
pogoje, da bi lahko izdelal. Celo vedenje, v katerem je imela v prvem pol-
letju 5, je imela ob koncu šolskega leta 3, čeprav je tako mirna, da mi je po-
prej Papeževa sama govorila, da je otrok še premiren. Zdaj, ko razred pona-
vlja, je imela v prvem polletju same štirice in petice in le eno trojko vmes.«6
Po prvi razpravi na sodišču se je Papeževa v kaznovanju otrok malce umi-
rila, večjo zagretost pri discipliniranju otrok pa naj bi po navedbah Sloven-
skega poročevalca pokazal novi šolski upravitelj Jože Mazaj, ki je zamenjal
Franca Vučajnka, ki prav tako ni bil izbirčen pri izbiri sredstev za dosego
ubogljivosti. Toda Papeževa je nadaljevala svoj sodni pohod in se pritožila na
višje sodišče, ki je zaradi proceduralnih pomanjkljivosti razveljavilo sodbo in
vrnilo postopek na začetek. Prvostopenjsko vojaško sodišče je po 17 mese-
cih 21. februarja 1953 zopet razpravljalo o primeru Papeževa proti Malovrhu
in svojo prvotno odločitev postavilo na glavo. Tokrat je bil Malovrh zaradi
klevetanja Josipine Papež obsojen na tri mesece zapora, pogojno na eno leto,
in na plačilo sodnih stroškov, ki so zaradi dolgega postopka precej narasli.7
5 M. Smolinsky, n. d.
6 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, II. del, Slovenski poročevalec XIV, št.
80 (5. 4. 1953), 4.
7 Slovenski poročevalec, št. 91 (18. 4. 1953), 4, Stane Mihelič in Marija Vedernjak odgovarjata.
