Page 112 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 112
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
be telesne kazni razširili tudi na nižje stopnje šolanja. Toda med uradnim
in dejanskim je zijal globok prepad, ki ga ni bilo mogoče premostiti z ne-
kaj dekreti ali novimi šolskimi predpisi.2 Tudi zakonodaja prve Jugoslavi-
je je prepovedovala uporabo telesne kazni v šolah, toda analiza, ki jo je ne-
posredno pred drugo svetovno vojno naredil učitelj Franjo Čiček, je poka-
zala, da ta še zdaleč ni tujka v slovenskih šolah. Tudi večina otrok, ki jih je
za mnenje povprašal Čiček, je menila, da sta šiba in tepež še vedno koristna
učno-vzgojna pripomočka.3
Nova šolska oblast po letu 1945, ko je prvi slovenski šolski minister po-
stal Ferdo Kozak, pri opredeljevanju stališč do šolske kazni ni naredila ve-
like zareze. Ministrstvo za prosveto je že po začetku prvega povojnega šol-
skega leta, 10. novembra 1945, razposlalo okrožnico z navodili o vzdrževa-
nju discipline in dopuščenih kaznih. Čeprav je bila okrožnica naslovljena
na gimnazije in učiteljišča, je bila seveda namenjena vsem, ki so bili zapo-
sleni v pedagoški stroki, saj je zahtevala, da ji poročajo o vsakršnem kršenju
predpisov vsi, ki delujejo po zakonu o ljudskih šolah, zakonu o srednjih šo-
lah in zakonu o učiteljiščih. Ministrstvo je okrožnico z natančnimi navo-
dili razposlalo zato, ker je dobivalo poročila o nediscipliniranosti učencev
in tudi »o zelo nepravilnih ukrepih s strani profesorjev za dosego discipli-
ne«. Ministrstvo ni dopuščalo dilem, kaj je sprejemljivo in kaj ne: »Vsak
učiteljev postopek, ki bi žalil osebno dostojanstvo dijakov, kaže, da učitelj
ni doumel duha časa, zato takega učitelja ne moremo imenovati vzgojitelja
mladine«. Še posebej ostri pa so bili v okrožnici do uporabe telesne kazni:
»Učitelj, ki ne more doseči uspeha pri pouku in discipline v razredu brez
telesnih kazni, kaže, da se bolj zanaša na svojo telesno kot duhovno moč.
Za take učitelje ni mesta v šoli.«4
Toda takšni učitelji v slovenskih šolah kljub vsem predpisom in peda-
goškim načelom, ki jih je zagovarjal velik del učiteljstva, še vseeno niso bili
stvar preteklosti.
Leto 1953 — »Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju«
Na površje je problematika telesne kazni v šoli vnovič priplavala v za-
četku petdesetih let ob odpiranju medijev, ko so ti začeli objavljati tudi bolj
kritične tone in se je vanje vrnilo tudi polemiziranje. Široko razpravo o tem
2 Več o tej tematiki tudi z navajanjem širše literature je objavljeno v zborniku ob razstavi Stara
šola novo tepe, v: Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003), št. 2.
3 Branko Šuštar, S šibo je križ, Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003),
št. 2. 251–253.
4 Mile Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del, Slovenski poročevalec XIV, št.
79 (4. 4. 1953), 5.
be telesne kazni razširili tudi na nižje stopnje šolanja. Toda med uradnim
in dejanskim je zijal globok prepad, ki ga ni bilo mogoče premostiti z ne-
kaj dekreti ali novimi šolskimi predpisi.2 Tudi zakonodaja prve Jugoslavi-
je je prepovedovala uporabo telesne kazni v šolah, toda analiza, ki jo je ne-
posredno pred drugo svetovno vojno naredil učitelj Franjo Čiček, je poka-
zala, da ta še zdaleč ni tujka v slovenskih šolah. Tudi večina otrok, ki jih je
za mnenje povprašal Čiček, je menila, da sta šiba in tepež še vedno koristna
učno-vzgojna pripomočka.3
Nova šolska oblast po letu 1945, ko je prvi slovenski šolski minister po-
stal Ferdo Kozak, pri opredeljevanju stališč do šolske kazni ni naredila ve-
like zareze. Ministrstvo za prosveto je že po začetku prvega povojnega šol-
skega leta, 10. novembra 1945, razposlalo okrožnico z navodili o vzdrževa-
nju discipline in dopuščenih kaznih. Čeprav je bila okrožnica naslovljena
na gimnazije in učiteljišča, je bila seveda namenjena vsem, ki so bili zapo-
sleni v pedagoški stroki, saj je zahtevala, da ji poročajo o vsakršnem kršenju
predpisov vsi, ki delujejo po zakonu o ljudskih šolah, zakonu o srednjih šo-
lah in zakonu o učiteljiščih. Ministrstvo je okrožnico z natančnimi navo-
dili razposlalo zato, ker je dobivalo poročila o nediscipliniranosti učencev
in tudi »o zelo nepravilnih ukrepih s strani profesorjev za dosego discipli-
ne«. Ministrstvo ni dopuščalo dilem, kaj je sprejemljivo in kaj ne: »Vsak
učiteljev postopek, ki bi žalil osebno dostojanstvo dijakov, kaže, da učitelj
ni doumel duha časa, zato takega učitelja ne moremo imenovati vzgojitelja
mladine«. Še posebej ostri pa so bili v okrožnici do uporabe telesne kazni:
»Učitelj, ki ne more doseči uspeha pri pouku in discipline v razredu brez
telesnih kazni, kaže, da se bolj zanaša na svojo telesno kot duhovno moč.
Za take učitelje ni mesta v šoli.«4
Toda takšni učitelji v slovenskih šolah kljub vsem predpisom in peda-
goškim načelom, ki jih je zagovarjal velik del učiteljstva, še vseeno niso bili
stvar preteklosti.
Leto 1953 — »Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju«
Na površje je problematika telesne kazni v šoli vnovič priplavala v za-
četku petdesetih let ob odpiranju medijev, ko so ti začeli objavljati tudi bolj
kritične tone in se je vanje vrnilo tudi polemiziranje. Široko razpravo o tem
2 Več o tej tematiki tudi z navajanjem širše literature je objavljeno v zborniku ob razstavi Stara
šola novo tepe, v: Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003), št. 2.
3 Branko Šuštar, S šibo je križ, Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003),
št. 2. 251–253.
4 Mile Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del, Slovenski poročevalec XIV, št.
79 (4. 4. 1953), 5.
