Page 114 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 114
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Po navedbah novinarja Slovenskega poročevalca je Papeževa v iska-
nju svoje pravice našla zagovornike v večini občinskih struktur. Na nje-
no stran je stopil občinski ljudski odbor Boštanj, katerega člani so bili bo-
gatejši kmetje, med njimi tudi mož Papeževe, »medtem ko je predsednik
tega ljudskega odbora človek, ki mu ljudje na vasi očitajo, da je bil sodela-
vec okupatorja«. Občinski odbor za prekrške, ki ga je vodil Jože Mazaj, je
po sodni razpravi poklical na občino starše otrok, ki so pričali proti Pape-
ževi, kjer naj bi jim razlagal, da so njihovi otroci barabe in lumpje ter da jih
je treba večkrat tepsti. Tistim, ki se niso pokorili volji občinskih mogotcev,
naj bi grozili, da bodo njihove otroke poslali v poboljševalnico. Pred drugo
razpravo prvostopenjskega sodišča je odbor Zveze komunistov v Boštanju
sklical še odprt sestanek, ki se ga je udeležilo le nekaj članov osnovne par-
tijske organizacije, zato pa toliko več vaških mogotcev, ki so obsodili Ma-
lovrhov članek in glavne priče proti Papeževi proglasili za neverodostojne.8
Na drugi razpravi so prizadeti že nekoliko omilili svoje izjave, saj so se
bali posledic, ker se od prve prijave na šoli ni nič kaj spremenilo. Proti Pa-
peževi so pričali otroci in starši, v obrambo Papeževe pa nekdanji upravi-
telj šole Franc Vučajnk, novi upravitelj šole Jože Mazaj ter inšpektor Sve-
ta za prosveto in kulturo Stane Mihelič in tajnica Združenja profesorjev in
predmetnih učiteljev LR Slovenije Marija Vedernjak. Slednja sta po obja-
vi članka Malovrha decembra 1951 obiskala Boštanj in se po lastni izjavi
s pristojnimi in prizadetimi skušala dogovoriti, »kako bi bilo mogoče pri
otrokih ublažiti vtis, ki ga je napravil nanje članek tov. Malovrha«.9
Po drugi razpravi prvostopenjskega sodišča, ko je bila »pravica« pre-
kucnjena na glavo, se z razsodbo seveda ni mogel strinjati Alojz Malovrh.
Zato se je 4. marca 1953 pritožil na Vrhovno sodišče v Beogradu.10 Ta se je
pozanimal pri pristojnih organih v Boštanju, kaj se dogaja, pristojni pa so
bili, kot že rečeno, na strani Papeževe. Kot je malce kasneje zapisal novinar,
naj bi starše, ki so pričali proti Papeževi, na občini silili v podpis nekakšnih
izjav, ki jih niso mogli niti prebrati; novinar je sklepal, da je verjetno šlo za
odgovor na poizvedbe vrhovnega sodišča iz Beograda.11
Upoštevajoč prislovično hitrost sodstva bi se verjetno postopek še dol-
go vlekel po sodnih dvoranah, če ne bi za močan pospešek poskrbel Slo-
venski poročevalec, dnevnik z najvišjo naklado v Sloveniji. Njegov dopi-
snik Mile Smolinsky se je odpravil na »kraj zločina«, da bi izbrskal, kaj se
8 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del.
9 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, II. del.
10 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del.
11 N. m.
Po navedbah novinarja Slovenskega poročevalca je Papeževa v iska-
nju svoje pravice našla zagovornike v večini občinskih struktur. Na nje-
no stran je stopil občinski ljudski odbor Boštanj, katerega člani so bili bo-
gatejši kmetje, med njimi tudi mož Papeževe, »medtem ko je predsednik
tega ljudskega odbora človek, ki mu ljudje na vasi očitajo, da je bil sodela-
vec okupatorja«. Občinski odbor za prekrške, ki ga je vodil Jože Mazaj, je
po sodni razpravi poklical na občino starše otrok, ki so pričali proti Pape-
ževi, kjer naj bi jim razlagal, da so njihovi otroci barabe in lumpje ter da jih
je treba večkrat tepsti. Tistim, ki se niso pokorili volji občinskih mogotcev,
naj bi grozili, da bodo njihove otroke poslali v poboljševalnico. Pred drugo
razpravo prvostopenjskega sodišča je odbor Zveze komunistov v Boštanju
sklical še odprt sestanek, ki se ga je udeležilo le nekaj članov osnovne par-
tijske organizacije, zato pa toliko več vaških mogotcev, ki so obsodili Ma-
lovrhov članek in glavne priče proti Papeževi proglasili za neverodostojne.8
Na drugi razpravi so prizadeti že nekoliko omilili svoje izjave, saj so se
bali posledic, ker se od prve prijave na šoli ni nič kaj spremenilo. Proti Pa-
peževi so pričali otroci in starši, v obrambo Papeževe pa nekdanji upravi-
telj šole Franc Vučajnk, novi upravitelj šole Jože Mazaj ter inšpektor Sve-
ta za prosveto in kulturo Stane Mihelič in tajnica Združenja profesorjev in
predmetnih učiteljev LR Slovenije Marija Vedernjak. Slednja sta po obja-
vi članka Malovrha decembra 1951 obiskala Boštanj in se po lastni izjavi
s pristojnimi in prizadetimi skušala dogovoriti, »kako bi bilo mogoče pri
otrokih ublažiti vtis, ki ga je napravil nanje članek tov. Malovrha«.9
Po drugi razpravi prvostopenjskega sodišča, ko je bila »pravica« pre-
kucnjena na glavo, se z razsodbo seveda ni mogel strinjati Alojz Malovrh.
Zato se je 4. marca 1953 pritožil na Vrhovno sodišče v Beogradu.10 Ta se je
pozanimal pri pristojnih organih v Boštanju, kaj se dogaja, pristojni pa so
bili, kot že rečeno, na strani Papeževe. Kot je malce kasneje zapisal novinar,
naj bi starše, ki so pričali proti Papeževi, na občini silili v podpis nekakšnih
izjav, ki jih niso mogli niti prebrati; novinar je sklepal, da je verjetno šlo za
odgovor na poizvedbe vrhovnega sodišča iz Beograda.11
Upoštevajoč prislovično hitrost sodstva bi se verjetno postopek še dol-
go vlekel po sodnih dvoranah, če ne bi za močan pospešek poskrbel Slo-
venski poročevalec, dnevnik z najvišjo naklado v Sloveniji. Njegov dopi-
snik Mile Smolinsky se je odpravil na »kraj zločina«, da bi izbrskal, kaj se
8 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del.
9 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, II. del.
10 M. Smolinsky, Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju, I. del.
11 N. m.
