Page 111 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 111
i učence
tepejo, kajne?
Od šibe božje do prepovedi telesne kazni
Stalna spremljevalka šolskega procesa je tudi šolska kazen. Še preden so
prevladali ustni in pisni opomini in ukori, je bilo v šolskih prostorih
zelo popularno tudi telesno kaznovanje, šiba pa je bila najzanesljivejše sred-
stvo za vzdrževanje discipline in prisile za vbijanje šolske snovi v glave otrok.
Že humanisti so na prehodu v novi vek kritizirali uporabo sile v šolskih pro-
storih in Erazem Rotterdamski je pomilovalno gledal na otroke, ki jih uči-
telji strašijo s sredstvi prisile in v njih ubijajo iskanje novega duha. Sloviti pe-
dagog Jan Amos Komenský se je v 17. stoletju zavzemal za to, da je treba iz-
ključiti silo iz učnega procesa. Učitelji bi morali na učenca vplivati z besedo,
z vzpodbudo in zgledom, je menil Komenský, če pa je otroka že potrebno
kaznovati, sredstvo kazni ne bi smela biti šiba ali palica, ker sredstva, ki so
jih uporabljali za sužnje, niso primerna za svobodno šolajoče še razumno bi-
tje. Izjemoma so tudi najbolj napredni humanisti in pedagogi svoje dobe do-
puščali telesno kazen, toda resda kot izjemo in ob posebnih pogojih.1
V teoriji je začela telesna kazen vsaj formalno zapuščati šolski proces v
času prenove in demokratizacije šolstva od srede 19. stoletja dalje. Velik del
ljudi, tako učiteljstva kot staršev, se kar ni mogel sprijazniti z dejstvom, da
mora tovrstna kazen zapustiti šolsko stavbo. V reformi avstrijskega šolstva
po letu 1848 so se razprave dotaknile tudi telesne kazni, ki se je začela sprva
uradno umikati iz višjih razredov gimnazije, kasneje pa so prepoved upora-
1 Več: France Strmčnik, Zgodovinski oris razumevanja in pomena pedagoške kazni, Šolska kro-
nika – zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003), št. 2, 274–296.
tepejo, kajne?
Od šibe božje do prepovedi telesne kazni
Stalna spremljevalka šolskega procesa je tudi šolska kazen. Še preden so
prevladali ustni in pisni opomini in ukori, je bilo v šolskih prostorih
zelo popularno tudi telesno kaznovanje, šiba pa je bila najzanesljivejše sred-
stvo za vzdrževanje discipline in prisile za vbijanje šolske snovi v glave otrok.
Že humanisti so na prehodu v novi vek kritizirali uporabo sile v šolskih pro-
storih in Erazem Rotterdamski je pomilovalno gledal na otroke, ki jih uči-
telji strašijo s sredstvi prisile in v njih ubijajo iskanje novega duha. Sloviti pe-
dagog Jan Amos Komenský se je v 17. stoletju zavzemal za to, da je treba iz-
ključiti silo iz učnega procesa. Učitelji bi morali na učenca vplivati z besedo,
z vzpodbudo in zgledom, je menil Komenský, če pa je otroka že potrebno
kaznovati, sredstvo kazni ne bi smela biti šiba ali palica, ker sredstva, ki so
jih uporabljali za sužnje, niso primerna za svobodno šolajoče še razumno bi-
tje. Izjemoma so tudi najbolj napredni humanisti in pedagogi svoje dobe do-
puščali telesno kazen, toda resda kot izjemo in ob posebnih pogojih.1
V teoriji je začela telesna kazen vsaj formalno zapuščati šolski proces v
času prenove in demokratizacije šolstva od srede 19. stoletja dalje. Velik del
ljudi, tako učiteljstva kot staršev, se kar ni mogel sprijazniti z dejstvom, da
mora tovrstna kazen zapustiti šolsko stavbo. V reformi avstrijskega šolstva
po letu 1848 so se razprave dotaknile tudi telesne kazni, ki se je začela sprva
uradno umikati iz višjih razredov gimnazije, kasneje pa so prepoved upora-
1 Več: France Strmčnik, Zgodovinski oris razumevanja in pomena pedagoške kazni, Šolska kro-
nika – zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12 (2003), št. 2, 274–296.
