Page 109 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 109
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
Vse omenjene značilnosti najdemo tudi v poročilu Izvršnega sveta Sloveni-
je skupščini iz novembra 1962; poročilo so sestavili v republiškem Svetu za šol-
stvo. Že podatek, da je poročilo nastalo na pobudo Ideološke komisije central-
nega komiteja ZKS,27 jasno kaže, kdo je imel odločujočo besedo pri izpeljavi šol-
ske reforme. Na začetku poročila je rečeno, da je bilo v zadnjih letih v celotnem
šolstvu uvedeno družbeno upravljanje, »ki je kljub mnogim pomanjkljivostim
in objektivnim preprekam z močnejšim angažiranjem državljanov omogočalo
reševanje mnogih problemov in pomagalo šolam pri uveljavljanju reforme.«28
Temu sledi naštevanje dobrih, manj pa slabih rezultatov reforme. Odprava di-
ferenciacije v osnovnih šolah je v poročilu utemeljena iz izhodišč ideologije vla-
dajoče stranke: »Z ukinitvijo dvotirnega sistema na področju obveznega šola-
nja in uvedbo enotne obvezne osemletne šole smo odpravljali ostanke razredne
diferenciacije v šolstvu.« Pri osnovnih šolah je Svet za šolstvo LRS ugodno oce-
nil dvig deleža učencev, ki so redno dokončali vseh osem razredov, pri tem pa ni
omenil, da je bila to posledica lažjega učnega načrta. Prave pridobitve so bile re-
dno, skorajda 100 % obiskovanje pouka in pa močno znižanje deleža otrok, ki so
obiskovali šole s kombiniranimi razredi.29
Spremembam na srednješolski stopnji so sestavljavci poročila nameni-
li manj prostora. Poudarili so predvsem novosti, kot je npr. bila možnost
izvenšolskega izobraževanja. Ustanovitev novih višjih šol, tristopenjski
študij in inverzija študija so bili ocenjeni kot prvi pomembni koraki v re-
formi visokošolskega izobraževanja. Kljub spremembam pa oblastniki z
doseženim le niso bili povsem zadovoljni in so omenili, da »proces šolske
reforme ne teče dovolj hitro in skladno«.30 V tistem delu poročila, ki go-
vori o spremembah s političnega zornega kota, je rečeno, da »gre za kom-
pleks problemov in odnosov, za urejanje katerih imamo v uvodoma ome-
njenih materialih podane politično-idejne temelje in stališča, ki pa se zara-
di revolucionarnega značaja in daljnosežnosti s težavo in mnogimi nihanji
prebijajo v življenje.« Tistim, ki povzročajo težave pri sprejemanju ponuje-
nih predlogov, pa je slovenska oblast sporočila: »Če člani šolskih odborov,
člani svetov za šolstvo itd. ne bodo razumeli bistva in cilja sedanjih proce-
sov, se ne bodo mogli jasno opredeljevati za stališča, ki dajejo podporo pro-
gresivnemu, ampak bodo lahko v kratkovidnem prakticizmu celo zahaja-
li na konservativne pozicije.«31 Takšni ljudje pa so bili po mnenju komuni-
stičnih oblastnikov nasprotniki državnih oblasti.
27 ARS, AS 223, š. 308, Zapisnik 104. seje Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS (16. 11. 1962), 5.
28 Sejni zapisnik Ljudske skupščine LRS, knjiga 12, Ljubljana 1963, 278.
29 N. d., 278–279.
30 N. d., 279.
31 N. d., 280.
Vse omenjene značilnosti najdemo tudi v poročilu Izvršnega sveta Sloveni-
je skupščini iz novembra 1962; poročilo so sestavili v republiškem Svetu za šol-
stvo. Že podatek, da je poročilo nastalo na pobudo Ideološke komisije central-
nega komiteja ZKS,27 jasno kaže, kdo je imel odločujočo besedo pri izpeljavi šol-
ske reforme. Na začetku poročila je rečeno, da je bilo v zadnjih letih v celotnem
šolstvu uvedeno družbeno upravljanje, »ki je kljub mnogim pomanjkljivostim
in objektivnim preprekam z močnejšim angažiranjem državljanov omogočalo
reševanje mnogih problemov in pomagalo šolam pri uveljavljanju reforme.«28
Temu sledi naštevanje dobrih, manj pa slabih rezultatov reforme. Odprava di-
ferenciacije v osnovnih šolah je v poročilu utemeljena iz izhodišč ideologije vla-
dajoče stranke: »Z ukinitvijo dvotirnega sistema na področju obveznega šola-
nja in uvedbo enotne obvezne osemletne šole smo odpravljali ostanke razredne
diferenciacije v šolstvu.« Pri osnovnih šolah je Svet za šolstvo LRS ugodno oce-
nil dvig deleža učencev, ki so redno dokončali vseh osem razredov, pri tem pa ni
omenil, da je bila to posledica lažjega učnega načrta. Prave pridobitve so bile re-
dno, skorajda 100 % obiskovanje pouka in pa močno znižanje deleža otrok, ki so
obiskovali šole s kombiniranimi razredi.29
Spremembam na srednješolski stopnji so sestavljavci poročila nameni-
li manj prostora. Poudarili so predvsem novosti, kot je npr. bila možnost
izvenšolskega izobraževanja. Ustanovitev novih višjih šol, tristopenjski
študij in inverzija študija so bili ocenjeni kot prvi pomembni koraki v re-
formi visokošolskega izobraževanja. Kljub spremembam pa oblastniki z
doseženim le niso bili povsem zadovoljni in so omenili, da »proces šolske
reforme ne teče dovolj hitro in skladno«.30 V tistem delu poročila, ki go-
vori o spremembah s političnega zornega kota, je rečeno, da »gre za kom-
pleks problemov in odnosov, za urejanje katerih imamo v uvodoma ome-
njenih materialih podane politično-idejne temelje in stališča, ki pa se zara-
di revolucionarnega značaja in daljnosežnosti s težavo in mnogimi nihanji
prebijajo v življenje.« Tistim, ki povzročajo težave pri sprejemanju ponuje-
nih predlogov, pa je slovenska oblast sporočila: »Če člani šolskih odborov,
člani svetov za šolstvo itd. ne bodo razumeli bistva in cilja sedanjih proce-
sov, se ne bodo mogli jasno opredeljevati za stališča, ki dajejo podporo pro-
gresivnemu, ampak bodo lahko v kratkovidnem prakticizmu celo zahaja-
li na konservativne pozicije.«31 Takšni ljudje pa so bili po mnenju komuni-
stičnih oblastnikov nasprotniki državnih oblasti.
27 ARS, AS 223, š. 308, Zapisnik 104. seje Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS (16. 11. 1962), 5.
28 Sejni zapisnik Ljudske skupščine LRS, knjiga 12, Ljubljana 1963, 278.
29 N. d., 278–279.
30 N. d., 279.
31 N. d., 280.
