Page 107 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 107
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
Največje pridobitve šolske reforme so bile pomembne novosti, ki jih sta-
ri šolski sistemi niso obravnavali po enotnem principu in je bilo reševanje
težav prepuščeno tistim, ki so se s temi težavami srečevali. Kot prvo je tre-
ba omeniti izvenšolsko izobraževanje. S šolskim letom 1959/60, ko je bila
ustanovljena Zveza delavskih in ljudskih univerz, so začeli veljati enotni za-
konski predpisi. Od večernih šol, dopolnilnih tečajev itd. so prosvetne obla-
sti zahtevale enako stopnjo zahtevnosti kot od istovrstnih šol v rednem šol-
stvu. To je bil pogoj za izdajo veljavne diplome, ki je omogočala enakoprav-
no možnost vpisa na višjo stopnjo šole kot maturantom iz rednih šol. Z vpe-
ljavo novega, celovitega sistema izvenšolskega izobraževanje je bila omogo-
čena pot do izobrazbe marsikateremu posamezniku, ki zaradi vojnih let ali
slabih socialnih razmer ni mogel priti do izobrazbe po redni poti.24
Druga pomembna pridobitev je organizacija šolstva za italijansko in ma-
džarsko manjšino. Pri tem se je morala sicer slovenska stran ozirati na pri-
tiske znotraj Jugoslavije (predvsem srbska stran je nasprotovala preveč radi-
kalnim spremembam, saj bi morala tudi ona popuščati Albancem na Koso-
vu, kar pa ni bila pripravljena storiti) in tudi od zunaj (tu je treba omeniti
predvsem Italijane, ki niso bili pripravljeni Slovencem v Italiji dovoliti toli-
ko, kolikor so bile slovenske oblasti pripravljene dati Italijanom v Sloveniji).
Slovenski partijski vrh je začel ob koncu petdesetih let zagovarjati zahtevo
po popolni dvojezičnost v šolstvu in v javnosti na jezikovno mešanih podro-
čij. Tega pa zaradi že omenjenih nasprotovanj in praktičnih težav (pomanj-
kanju učiteljev, ki bi tekoče obvladali dva jezika!) ni bilo moč narediti v ne-
kaj letih. Kljub temu pa so spremembe od leta 1959 naprej pomenile velik
korak naprej v uveljavljanju enakopravnosti jezikov obeh avtohtonih naro-
dnosti v Sloveniji. S tem letom je republika Slovenija prevzela finančno skrb
za manjšinske šole. S šolskim letom 1959/60 pa so začeli v šolah na jezikov-
no mešanih področjih okrajev Koper in Murska Sobota veljati predpisi, po
katerih sta italijanščina in madžarščina pridobili na pomenu.25
Nov način financiranja šolstva pa je bila tista novost, ki je omogočala
izvedbo reforme. S pomočjo sredstev iz novoustanovljenih skladov, v kate-
ra so se stekala namenska sredstva, je dobilo šolstvo od začetka šestdesetih
let naprej mnogo boljše materialne pogoje za delo. V Sloveniji se je to naj-
bolj odrazilo v gradnji novih visokošolskih ustanov in vzpostavitvi enako-
merne mreže osnovnih in podružničnih šol. Precejšen delež sredstev je bil
list LRS, št. 37 (26. 11. 1959), 425).
24 Več glej: Deset let delavskih univerz na Slovenskem, Ljubljana 1969.
25 ARS, AS 1589/III, š. 69, Poročilo Komisije za narodnostna vprašanja CK ZKS (3. 7. 1959) in
Zapisnik seje Komisije za manjšinska vprašanja pri CK ZKS (5. 6. 1959).
Največje pridobitve šolske reforme so bile pomembne novosti, ki jih sta-
ri šolski sistemi niso obravnavali po enotnem principu in je bilo reševanje
težav prepuščeno tistim, ki so se s temi težavami srečevali. Kot prvo je tre-
ba omeniti izvenšolsko izobraževanje. S šolskim letom 1959/60, ko je bila
ustanovljena Zveza delavskih in ljudskih univerz, so začeli veljati enotni za-
konski predpisi. Od večernih šol, dopolnilnih tečajev itd. so prosvetne obla-
sti zahtevale enako stopnjo zahtevnosti kot od istovrstnih šol v rednem šol-
stvu. To je bil pogoj za izdajo veljavne diplome, ki je omogočala enakoprav-
no možnost vpisa na višjo stopnjo šole kot maturantom iz rednih šol. Z vpe-
ljavo novega, celovitega sistema izvenšolskega izobraževanje je bila omogo-
čena pot do izobrazbe marsikateremu posamezniku, ki zaradi vojnih let ali
slabih socialnih razmer ni mogel priti do izobrazbe po redni poti.24
Druga pomembna pridobitev je organizacija šolstva za italijansko in ma-
džarsko manjšino. Pri tem se je morala sicer slovenska stran ozirati na pri-
tiske znotraj Jugoslavije (predvsem srbska stran je nasprotovala preveč radi-
kalnim spremembam, saj bi morala tudi ona popuščati Albancem na Koso-
vu, kar pa ni bila pripravljena storiti) in tudi od zunaj (tu je treba omeniti
predvsem Italijane, ki niso bili pripravljeni Slovencem v Italiji dovoliti toli-
ko, kolikor so bile slovenske oblasti pripravljene dati Italijanom v Sloveniji).
Slovenski partijski vrh je začel ob koncu petdesetih let zagovarjati zahtevo
po popolni dvojezičnost v šolstvu in v javnosti na jezikovno mešanih podro-
čij. Tega pa zaradi že omenjenih nasprotovanj in praktičnih težav (pomanj-
kanju učiteljev, ki bi tekoče obvladali dva jezika!) ni bilo moč narediti v ne-
kaj letih. Kljub temu pa so spremembe od leta 1959 naprej pomenile velik
korak naprej v uveljavljanju enakopravnosti jezikov obeh avtohtonih naro-
dnosti v Sloveniji. S tem letom je republika Slovenija prevzela finančno skrb
za manjšinske šole. S šolskim letom 1959/60 pa so začeli v šolah na jezikov-
no mešanih področjih okrajev Koper in Murska Sobota veljati predpisi, po
katerih sta italijanščina in madžarščina pridobili na pomenu.25
Nov način financiranja šolstva pa je bila tista novost, ki je omogočala
izvedbo reforme. S pomočjo sredstev iz novoustanovljenih skladov, v kate-
ra so se stekala namenska sredstva, je dobilo šolstvo od začetka šestdesetih
let naprej mnogo boljše materialne pogoje za delo. V Sloveniji se je to naj-
bolj odrazilo v gradnji novih visokošolskih ustanov in vzpostavitvi enako-
merne mreže osnovnih in podružničnih šol. Precejšen delež sredstev je bil
list LRS, št. 37 (26. 11. 1959), 425).
24 Več glej: Deset let delavskih univerz na Slovenskem, Ljubljana 1969.
25 ARS, AS 1589/III, š. 69, Poročilo Komisije za narodnostna vprašanja CK ZKS (3. 7. 1959) in
Zapisnik seje Komisije za manjšinska vprašanja pri CK ZKS (5. 6. 1959).
