Page 106 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 106
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Ob tem, vsekakor pozitivnem rezultatu, pa je poenotenje škodovalo prej zah-
tevnejšim šolam, torej nižjim gimnazijam. Učni načrt v enotni osnovni šoli
je bil manj zahteven kot v nižjih gimnazijah, s tem pa so bili ustvarjeni vsi po-
goji za zaviranje bolj sposobnih učencev. O dodatnih predmetih ali paralel-
kah za zahtevnejše učence v tistem času prosvetna oblast še ni premišljevala.
Korak nazaj so bile spremembe v šolanju učnega kadra. Tudi tu so bile
spremembe prilagojene manj zahtevnemu tipu šole v času pred spremem-
bami. Zahtevani nivo izobrazbe z dokončano višjo šolo je bil tako kompro-
mis med starimi osnovnimi šolami, v katerih je poučeval kader iz učiteljišč,
in nižjimi gimnazijami z visoko izobraženi diplomiranci s fakultet. Poleg
tega so učitelji že kmalu občutili praznino, ki je nastala z ukinitvijo šolske-
ga inšpektorata. Nadomestek le-tega je bila v letih 1959-60 ustanovljena
prosvetno-pedagoška služba, ki pa ni mogla enakovredno zamenjati starih
inšpektorjev. Prvenstvena naloga te službe je bila izdelava poročil in analiz,
ne pa neposredna inšpekcija na terenu, ki je poprej učiteljem pomagala naj-
ti izhod iz nastalih težav v delu z učenci. Poleg tega pa novi zakonski pred-
pisi niso niti spregovorili o tem, kaj narediti z učitelji, ki so dobili za svoje
strokovno delo negativno oceno.21
Na srednješolski stopnji je bil največji rezultat, ki bi ga lahko ocenili po-
zitivno, izenačevanje nivoja vseh tovrstnih šol in možnost enakopravnega
prepisa na visokošolske organizacije. Toda to izenačevanje je bilo narejeno
predvsem z administrativnimi predpisi, ne pa z dejanskim približevanjem
zahtevanega nivoja znanja, izenačevanjem predmetnikov za splošnoizobra-
ževalne predmete in izenačevanjem zahtev za pedagoški kader, ki je pouče-
val na tej stopnji. Za gimnazijo so še naprej veljale visoke zahteve, za stro-
kovne šole pa niso bili predpisani obvezni splošnoizobraževalni predmeti in
tudi ne diploma visoke šole kot pogoj za profesorje na tovrstnih učnih usta-
novah.22 Izenačevanje ravni šol je bilo torej bolj navidezno kot dejansko. V
predmetniku in učnih vsebinah je dobilo praktično delo prednost pred um-
skim. Enako značilnost opazimo tudi pri visokošolskih organizacijah. Od-
prtih je bilo veliko novih višjih šol, ki so bile izključno tehniških usmeritev,
in tudi med fakultetami so se neprimerno hitreje razvijale tehniške. Uzako-
njen je bil stopenjski študij, inverzija študija in znižane zahteve za vpis, za di-
plomo in doktorat ter za dosego naziva univerzitetnega profesorja.23
21 Sejni zapiski Ljudske skupščine LRS, knjiga 7, Ljubljana 1961, 618–620; ARS, AS 1115, f. 54,
19. seja Odbora za prosveto (19. 1. 1961), 115–118.
22 Glej npr. poročilo odbora za nadzor nad delom strokovnih šol, Sejni zapiski Ljudske skupščine
LRS, knjiga 8, Ljubljana 1961, 96.
23 Glej govor Krste Crvenkovskega (Savezna narodna skupština, Stenografske beleške, knjiga II,
sv. 4, Beograd 1959, 806–816) in priporočilo slovenske skupščine o reformi visokih šol (Uradni
Ob tem, vsekakor pozitivnem rezultatu, pa je poenotenje škodovalo prej zah-
tevnejšim šolam, torej nižjim gimnazijam. Učni načrt v enotni osnovni šoli
je bil manj zahteven kot v nižjih gimnazijah, s tem pa so bili ustvarjeni vsi po-
goji za zaviranje bolj sposobnih učencev. O dodatnih predmetih ali paralel-
kah za zahtevnejše učence v tistem času prosvetna oblast še ni premišljevala.
Korak nazaj so bile spremembe v šolanju učnega kadra. Tudi tu so bile
spremembe prilagojene manj zahtevnemu tipu šole v času pred spremem-
bami. Zahtevani nivo izobrazbe z dokončano višjo šolo je bil tako kompro-
mis med starimi osnovnimi šolami, v katerih je poučeval kader iz učiteljišč,
in nižjimi gimnazijami z visoko izobraženi diplomiranci s fakultet. Poleg
tega so učitelji že kmalu občutili praznino, ki je nastala z ukinitvijo šolske-
ga inšpektorata. Nadomestek le-tega je bila v letih 1959-60 ustanovljena
prosvetno-pedagoška služba, ki pa ni mogla enakovredno zamenjati starih
inšpektorjev. Prvenstvena naloga te službe je bila izdelava poročil in analiz,
ne pa neposredna inšpekcija na terenu, ki je poprej učiteljem pomagala naj-
ti izhod iz nastalih težav v delu z učenci. Poleg tega pa novi zakonski pred-
pisi niso niti spregovorili o tem, kaj narediti z učitelji, ki so dobili za svoje
strokovno delo negativno oceno.21
Na srednješolski stopnji je bil največji rezultat, ki bi ga lahko ocenili po-
zitivno, izenačevanje nivoja vseh tovrstnih šol in možnost enakopravnega
prepisa na visokošolske organizacije. Toda to izenačevanje je bilo narejeno
predvsem z administrativnimi predpisi, ne pa z dejanskim približevanjem
zahtevanega nivoja znanja, izenačevanjem predmetnikov za splošnoizobra-
ževalne predmete in izenačevanjem zahtev za pedagoški kader, ki je pouče-
val na tej stopnji. Za gimnazijo so še naprej veljale visoke zahteve, za stro-
kovne šole pa niso bili predpisani obvezni splošnoizobraževalni predmeti in
tudi ne diploma visoke šole kot pogoj za profesorje na tovrstnih učnih usta-
novah.22 Izenačevanje ravni šol je bilo torej bolj navidezno kot dejansko. V
predmetniku in učnih vsebinah je dobilo praktično delo prednost pred um-
skim. Enako značilnost opazimo tudi pri visokošolskih organizacijah. Od-
prtih je bilo veliko novih višjih šol, ki so bile izključno tehniških usmeritev,
in tudi med fakultetami so se neprimerno hitreje razvijale tehniške. Uzako-
njen je bil stopenjski študij, inverzija študija in znižane zahteve za vpis, za di-
plomo in doktorat ter za dosego naziva univerzitetnega profesorja.23
21 Sejni zapiski Ljudske skupščine LRS, knjiga 7, Ljubljana 1961, 618–620; ARS, AS 1115, f. 54,
19. seja Odbora za prosveto (19. 1. 1961), 115–118.
22 Glej npr. poročilo odbora za nadzor nad delom strokovnih šol, Sejni zapiski Ljudske skupščine
LRS, knjiga 8, Ljubljana 1961, 96.
23 Glej govor Krste Crvenkovskega (Savezna narodna skupština, Stenografske beleške, knjiga II,
sv. 4, Beograd 1959, 806–816) in priporočilo slovenske skupščine o reformi visokih šol (Uradni
