Page 104 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 104
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
lo, da jih morajo učitelji obravnavati kot zelo pomembna slovenska književ-
nika. Partijski ideologi pa so menili, da ju je potrebno le našteti med ostali-
mi literati svoje dobe in ne tudi posebej obravnavati.14
Najbolj pa so šolski reformatorji posegli v učni načrt zgodovine. Partijski
ideologi, predvsem Boris Ziherl, so zagovarjali bolj splošno, sociološko gle-
danje na družbena vprašanja v preteklosti in sedanjosti. Predlagali so vpelja-
vo novega predmeta v šole vseh vrst in vseh stopenj. To je bila sociologija (iz-
razu marksizem so se tedaj še namerno izogibali, da bi vsaj na zunaj prikri-
li bistvo sprememb!), ki je začela pridobivati učne ure na račun zgodovine.
Na nekaterih šolah pa so celo črtali zgodovino iz predmetnika, z utemeljitvi-
jo, da predstavlja le nepotreben balast. Hkrati s črtanjem zgodovine pa je bil
vpeljan nov splošni družboslovni predmet, sociologija (predmet je imel na
različnih vrstah šol različna imena). Tudi za učni načrt zgodovine so politič-
ne strukture predlagane novosti.15 Z argumentacijo, da gre za bolj oddaljeno
preteklosti, ki nima neposrednega vpliva na sedanjost, so se partijski ideolo-
gi zavzemali za hitrejše in bolj površno obravnavanje starejših obdobij. Pred-
vsem na račun antike naj bi »prihranili« precejšnje število učnih ur. Višek,
ki bi s tem nastal, bi porabili za obravnavanje najnovejše zgodovine, v prvi vr-
sti za zgodovino delavskega gibanja in narodno-osvobodilne vojne. Strokov-
njaki so nasprotovali predvsem predlogom o površnem obravnavanju anti-
ke, češ da gre za obdobje, ki je zibelka humanističnih pogledov.
Zmagoslavje stališč oblastnih struktur (1958—1962)
Kratek pregled predlogov Komisije za reformo šolstva (te po večini od-
ražajo zahteve partijskega vrha) in slovenskih kulturnikov seveda ne nudi-
jo vse raznolikosti in živahnosti procesa priprav na izvedbo šolske reforme.
Šlo je za postopen proces, ki se je začel z uvajanjem novosti v osnovnih šo-
lah v šolskem letu 1957/58 in se v začetku šestega desetletja tega stoletja na-
daljeval na srednji in visokošolski stopnji.
Osnovni jugoslovanski zakonski akt o šolski reformi je bil Splošni za-
kon o šolstvu,16 sprejet 25. junija 1958, torej pet let po ustanovitvi Komisi-
je za reformo šolstva. V njem, zakonskih in podzakonskih aktih, ki so mu
sledili, so bili po večini zapisani predlogi Komisije za reformo šolstva. Uza-
konjena je bila enotna osemletna osnovna šola in za učitelje le dvoletna pe-
dagoška akademija. Na srednješolski stopnji sta bili izenačeni gimnazija in
14 O izločanju Gradnika več glej: Aleš Gabrič, Alojz Gradnik in povojna oblast, Primorska sreča-
nja XIX (1994), št. 155, 119–124.
15 ARS, AS 1589I/III, š. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije pri CK ZKS (18. 10. 1956).
16 Uradni list FLRJ, št. 28 (16. 7. 1958), 746–761.
lo, da jih morajo učitelji obravnavati kot zelo pomembna slovenska književ-
nika. Partijski ideologi pa so menili, da ju je potrebno le našteti med ostali-
mi literati svoje dobe in ne tudi posebej obravnavati.14
Najbolj pa so šolski reformatorji posegli v učni načrt zgodovine. Partijski
ideologi, predvsem Boris Ziherl, so zagovarjali bolj splošno, sociološko gle-
danje na družbena vprašanja v preteklosti in sedanjosti. Predlagali so vpelja-
vo novega predmeta v šole vseh vrst in vseh stopenj. To je bila sociologija (iz-
razu marksizem so se tedaj še namerno izogibali, da bi vsaj na zunaj prikri-
li bistvo sprememb!), ki je začela pridobivati učne ure na račun zgodovine.
Na nekaterih šolah pa so celo črtali zgodovino iz predmetnika, z utemeljitvi-
jo, da predstavlja le nepotreben balast. Hkrati s črtanjem zgodovine pa je bil
vpeljan nov splošni družboslovni predmet, sociologija (predmet je imel na
različnih vrstah šol različna imena). Tudi za učni načrt zgodovine so politič-
ne strukture predlagane novosti.15 Z argumentacijo, da gre za bolj oddaljeno
preteklosti, ki nima neposrednega vpliva na sedanjost, so se partijski ideolo-
gi zavzemali za hitrejše in bolj površno obravnavanje starejših obdobij. Pred-
vsem na račun antike naj bi »prihranili« precejšnje število učnih ur. Višek,
ki bi s tem nastal, bi porabili za obravnavanje najnovejše zgodovine, v prvi vr-
sti za zgodovino delavskega gibanja in narodno-osvobodilne vojne. Strokov-
njaki so nasprotovali predvsem predlogom o površnem obravnavanju anti-
ke, češ da gre za obdobje, ki je zibelka humanističnih pogledov.
Zmagoslavje stališč oblastnih struktur (1958—1962)
Kratek pregled predlogov Komisije za reformo šolstva (te po večini od-
ražajo zahteve partijskega vrha) in slovenskih kulturnikov seveda ne nudi-
jo vse raznolikosti in živahnosti procesa priprav na izvedbo šolske reforme.
Šlo je za postopen proces, ki se je začel z uvajanjem novosti v osnovnih šo-
lah v šolskem letu 1957/58 in se v začetku šestega desetletja tega stoletja na-
daljeval na srednji in visokošolski stopnji.
Osnovni jugoslovanski zakonski akt o šolski reformi je bil Splošni za-
kon o šolstvu,16 sprejet 25. junija 1958, torej pet let po ustanovitvi Komisi-
je za reformo šolstva. V njem, zakonskih in podzakonskih aktih, ki so mu
sledili, so bili po večini zapisani predlogi Komisije za reformo šolstva. Uza-
konjena je bila enotna osemletna osnovna šola in za učitelje le dvoletna pe-
dagoška akademija. Na srednješolski stopnji sta bili izenačeni gimnazija in
14 O izločanju Gradnika več glej: Aleš Gabrič, Alojz Gradnik in povojna oblast, Primorska sreča-
nja XIX (1994), št. 155, 119–124.
15 ARS, AS 1589I/III, š. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije pri CK ZKS (18. 10. 1956).
16 Uradni list FLRJ, št. 28 (16. 7. 1958), 746–761.
