Page 105 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 105
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
strokovna šola, vpisni pogoji za na visoko šolo pa so bili vse bolj blagi. Na
visokošolski stopnji je bila razbita celovitost študija na tri dvoletne ciklu-
se (višji, visoki in podiplomski), uzakonjena inverzija študija, znižane zah-
teve za diplomo, doktorat in dosego naziva univerzitetnega predavatelja.
Da so bila sprejeta načela, ki v vrstah pedagogov in kulturnikov niso
imela večinske podpore, so se v vrhu slovenske partije zavedali. V poročilu
za VII. kongres ZKJ leta 1958 v Ljubljani je CK ZKS zapisal: »Kljub njiho-
vim različnim mnenjem o posameznih nebistvenih vprašanjih, so skoraj vsi
(med njimi so tudi člani ZKS) zavzeli odklonilno stališče o najbolj važnem
vprašanju šolske reforme – o reformi osemletne šole. /.../ Njihovo stališče
ni bilo odklonilno samo do stališča Zvezne komisije o reformi šolstva, tem-
več je bilo v bistvu nenapredno, ker je zagovarjalo konservativne poglede na
vlogo gimnazije, ker je bilo proti možnosti prehoda dijakov iz srednjih stro-
kovnih šol na univerzo in ker je bilo proti enotni osemletni šoli v času obve-
znega šolanja. /.../ Od začetka razpravljanja o reformi šolstva se je v razpra-
vah in na sestankih prosvetnih delavcev jasno izražala tendenca, ‚da je šol-
stvo področje, na katerem se pojavljajo vprašanja, ki so jih sposobni obrav-
navati in reševati samo strokovnjaki‘, skratka živo se je kazal odpor proti
kakršnemukoli vmešavanju družbeno političnih sil v področje šolstva.«17
Po sprejetju Splošnega zakona o šolstvu (oz. v manjši meri že pred tem)
so zvezna in republiške skupščine pospešeno izdajale predpise o delovanju
na šolskem področju; nas seveda najbolj zanima delo slovenske skupščine.
To so bili zakoni, odloki in priporočila o delu osnovnih šol, srednjih in viš-
jih strokovnih šol ter gimnazij, o načinu vpisa na šole naslednje stopnje, o
organiziranju visokega šolstva, o financiranju šolstva, o izvenšolskih usta-
novah (tečajih, večernih šolah ipd.), o delu posebnih šol, o šolah za madžar-
sko in italijansko manjšino ter še številni drugi podzakonski akti.
V začetni stopnji šolanja je reforma izničila poprejšnje razlike med nižji-
mi gimnazijami, višjimi osnovnimi šolami in osemletkami in uzakonila ob-
vezno enotno osemletno osnovno šolo. Novosti so začele v Sloveniji nastaja-
ti s šolskim letom 1957/58,18 po sprejetju slovenskega zakona o osnovni šoli
8. oktobra 195819 pa so bile dokončane s sprejemom novega učnega načr-
ta aprila 1960.20 Nova osnovna šola je vsem državljanom omogočila enake
pogoje obveznega šolanja in vpisa na srednje šole, saj je nova mreža osnov-
nih in podružničnih šol enakomerno pokrila mesta in podeželske predele.
17 ARS, AS 1589/III, š. 63, Poročilo ZKS za obdobje med VI. in VII. kongresom ZKJ, 96.
18 Objave Sveta za šolstvo LRS, št. 5 (25. 8. 1957), 51–57.
19 Uradni list LRS, št. 32 (8. 10. 1958), 337–350.
20 Objave Sveta za šolstvo LRS (30. 4. 1958), 1–2.
strokovna šola, vpisni pogoji za na visoko šolo pa so bili vse bolj blagi. Na
visokošolski stopnji je bila razbita celovitost študija na tri dvoletne ciklu-
se (višji, visoki in podiplomski), uzakonjena inverzija študija, znižane zah-
teve za diplomo, doktorat in dosego naziva univerzitetnega predavatelja.
Da so bila sprejeta načela, ki v vrstah pedagogov in kulturnikov niso
imela večinske podpore, so se v vrhu slovenske partije zavedali. V poročilu
za VII. kongres ZKJ leta 1958 v Ljubljani je CK ZKS zapisal: »Kljub njiho-
vim različnim mnenjem o posameznih nebistvenih vprašanjih, so skoraj vsi
(med njimi so tudi člani ZKS) zavzeli odklonilno stališče o najbolj važnem
vprašanju šolske reforme – o reformi osemletne šole. /.../ Njihovo stališče
ni bilo odklonilno samo do stališča Zvezne komisije o reformi šolstva, tem-
več je bilo v bistvu nenapredno, ker je zagovarjalo konservativne poglede na
vlogo gimnazije, ker je bilo proti možnosti prehoda dijakov iz srednjih stro-
kovnih šol na univerzo in ker je bilo proti enotni osemletni šoli v času obve-
znega šolanja. /.../ Od začetka razpravljanja o reformi šolstva se je v razpra-
vah in na sestankih prosvetnih delavcev jasno izražala tendenca, ‚da je šol-
stvo področje, na katerem se pojavljajo vprašanja, ki so jih sposobni obrav-
navati in reševati samo strokovnjaki‘, skratka živo se je kazal odpor proti
kakršnemukoli vmešavanju družbeno političnih sil v področje šolstva.«17
Po sprejetju Splošnega zakona o šolstvu (oz. v manjši meri že pred tem)
so zvezna in republiške skupščine pospešeno izdajale predpise o delovanju
na šolskem področju; nas seveda najbolj zanima delo slovenske skupščine.
To so bili zakoni, odloki in priporočila o delu osnovnih šol, srednjih in viš-
jih strokovnih šol ter gimnazij, o načinu vpisa na šole naslednje stopnje, o
organiziranju visokega šolstva, o financiranju šolstva, o izvenšolskih usta-
novah (tečajih, večernih šolah ipd.), o delu posebnih šol, o šolah za madžar-
sko in italijansko manjšino ter še številni drugi podzakonski akti.
V začetni stopnji šolanja je reforma izničila poprejšnje razlike med nižji-
mi gimnazijami, višjimi osnovnimi šolami in osemletkami in uzakonila ob-
vezno enotno osemletno osnovno šolo. Novosti so začele v Sloveniji nastaja-
ti s šolskim letom 1957/58,18 po sprejetju slovenskega zakona o osnovni šoli
8. oktobra 195819 pa so bile dokončane s sprejemom novega učnega načr-
ta aprila 1960.20 Nova osnovna šola je vsem državljanom omogočila enake
pogoje obveznega šolanja in vpisa na srednje šole, saj je nova mreža osnov-
nih in podružničnih šol enakomerno pokrila mesta in podeželske predele.
17 ARS, AS 1589/III, š. 63, Poročilo ZKS za obdobje med VI. in VII. kongresom ZKJ, 96.
18 Objave Sveta za šolstvo LRS, št. 5 (25. 8. 1957), 51–57.
19 Uradni list LRS, št. 32 (8. 10. 1958), 337–350.
20 Objave Sveta za šolstvo LRS (30. 4. 1958), 1–2.
