Page 103 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 103
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
pedagoške ustanove, z znanostjo pa naj bi se ukvarjali inštituti. Skorajda ni
bilo predloga iz političnih krogov oz. za to problematiko imenovane zve-
zne komisije, ki ga na ljubljanski univerzi niso zavrnili.
Da so se vodilni slovenski politiki zavedali, da posegajo v ustaljena raz-
merja, je jasno povedal predsednik vlade Boris Kraigher; resda sicer za zapr-
timi vrati Izvršnega komiteja CK ZKS, maja 1957. Kraigher je po tem, ko
je naštel spremembe, ki jih predlagajo v visokošolskem študiju, pripomnil:
»V zvezi s tem pa nas čaka precejšnja borba z organi na univerzi, borba pro-
ti raznim intervencijam tudi iz drugih republik. To bo v nekem smislu po-
litična akcija, ker se bomo s tem nekako vmešali v avtonomijo univerze – tu
pa so ljudje zelo občutljivi. Vendar ne smemo dopustiti, da se ta vprašanja
formalno demokratično rešujejo samo na univerzi, ker potem ne bomo do-
segli niti reelekcije, niti ne reorganizacije fakultet, niti skrajšanja študija.«12
Obravnavana organizacijska vprašanja niso bila sama sebi namen. Or-
ganizacijske spremembe so le omogočale vpeljavo številnih novosti v pred-
metnikih in v učnih vsebinah. Tu pa se je najbolj jasno odražala ideologi-
ja vodilne politične sile v državi. Partijski ideologi so v »deželi delavcev in
kmetov« zagovarjali stališče, da je treba v vseh šolah povečati delež šolskih
ur, namenjenih tehnični vzgoji in praktičnemu delu. Nasprotno naj bi se
zmanjšalo število ur za predmete, ki so po mnenju ideologov zgolj odvra-
čali učence od realnih problemov sedanjosti in jih vodili k idealističnemu
gledanju na življenje. Takšne »napake« so našli predvsem pri humanistič-
nih strokah, ki v vseh političnih sistemih najbolj trpijo pod udarci ideolo-
ških nestrpnežev.
Največ nesoglasij je nastalo pri učnih načrtih za slovenščino in za zgo-
dovino.13 Popolno izenačevanje šolskih sistemov v Jugoslaviji bi za Sloveni-
jo pomenilo zmanjšanje števila učnih ur za slovenski v primerjavi s srbsko-
hrvaškim jezikom. Toda zaradi enotnega nasprotovanja tako iz vrst slo-
venskih politikov kot pedagogov do bistvenih sprememb na tem podro-
čju ni prišlo. Več nejasnosti je bilo o vprašanjih obravnavanja posameznih
za oblasti ideološko in politično spornih literarnih ustvarjalcev v šolskih
načrtih. Slavisti so zagovarjali stališče, da je treba v šolah obravnavati slo-
venske književnike v skladu z njihovo literarno vrednostjo. Partijski ideo-
logi pa so nasprotovali obravnavi posameznika zgolj zaradi njegovih ume-
tniških dosežkov in so kot pogoj zahtevali še politično primernost. Najbolj
so se razhajala mnenja glede obravnave Antona Martina Slomška in Alojza
Gradnika. Slavisti so zahtevali, da je treba oba »podčrtati«, kar je pomeni-
12 ARS, AS 1589/III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS (14. 5. 1957).
13 ARS, AS 1589/III, š. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije pri CK ZKS (18. 10. 1956).
pedagoške ustanove, z znanostjo pa naj bi se ukvarjali inštituti. Skorajda ni
bilo predloga iz političnih krogov oz. za to problematiko imenovane zve-
zne komisije, ki ga na ljubljanski univerzi niso zavrnili.
Da so se vodilni slovenski politiki zavedali, da posegajo v ustaljena raz-
merja, je jasno povedal predsednik vlade Boris Kraigher; resda sicer za zapr-
timi vrati Izvršnega komiteja CK ZKS, maja 1957. Kraigher je po tem, ko
je naštel spremembe, ki jih predlagajo v visokošolskem študiju, pripomnil:
»V zvezi s tem pa nas čaka precejšnja borba z organi na univerzi, borba pro-
ti raznim intervencijam tudi iz drugih republik. To bo v nekem smislu po-
litična akcija, ker se bomo s tem nekako vmešali v avtonomijo univerze – tu
pa so ljudje zelo občutljivi. Vendar ne smemo dopustiti, da se ta vprašanja
formalno demokratično rešujejo samo na univerzi, ker potem ne bomo do-
segli niti reelekcije, niti ne reorganizacije fakultet, niti skrajšanja študija.«12
Obravnavana organizacijska vprašanja niso bila sama sebi namen. Or-
ganizacijske spremembe so le omogočale vpeljavo številnih novosti v pred-
metnikih in v učnih vsebinah. Tu pa se je najbolj jasno odražala ideologi-
ja vodilne politične sile v državi. Partijski ideologi so v »deželi delavcev in
kmetov« zagovarjali stališče, da je treba v vseh šolah povečati delež šolskih
ur, namenjenih tehnični vzgoji in praktičnemu delu. Nasprotno naj bi se
zmanjšalo število ur za predmete, ki so po mnenju ideologov zgolj odvra-
čali učence od realnih problemov sedanjosti in jih vodili k idealističnemu
gledanju na življenje. Takšne »napake« so našli predvsem pri humanistič-
nih strokah, ki v vseh političnih sistemih najbolj trpijo pod udarci ideolo-
ških nestrpnežev.
Največ nesoglasij je nastalo pri učnih načrtih za slovenščino in za zgo-
dovino.13 Popolno izenačevanje šolskih sistemov v Jugoslaviji bi za Sloveni-
jo pomenilo zmanjšanje števila učnih ur za slovenski v primerjavi s srbsko-
hrvaškim jezikom. Toda zaradi enotnega nasprotovanja tako iz vrst slo-
venskih politikov kot pedagogov do bistvenih sprememb na tem podro-
čju ni prišlo. Več nejasnosti je bilo o vprašanjih obravnavanja posameznih
za oblasti ideološko in politično spornih literarnih ustvarjalcev v šolskih
načrtih. Slavisti so zagovarjali stališče, da je treba v šolah obravnavati slo-
venske književnike v skladu z njihovo literarno vrednostjo. Partijski ideo-
logi pa so nasprotovali obravnavi posameznika zgolj zaradi njegovih ume-
tniških dosežkov in so kot pogoj zahtevali še politično primernost. Najbolj
so se razhajala mnenja glede obravnave Antona Martina Slomška in Alojza
Gradnika. Slavisti so zahtevali, da je treba oba »podčrtati«, kar je pomeni-
12 ARS, AS 1589/III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS (14. 5. 1957).
13 ARS, AS 1589/III, š. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije pri CK ZKS (18. 10. 1956).
