Page 102 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 102
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
javnost. Torej bi morali na srednješolski stopnji strokovne šole popolno-
ma izenačiti z gimnazijami. Edvard Kardelj je predlagal, da bi morali šol-
stvo organizirati tako, da bi dobili čedalje manj inteligence iz klasičnih šol,
tj. gimnazij, in vse več iz šol, kjer je poudarek na praktičnem delu: »Mi-
slim, da bi bilo prav, če bi tudi z administrativnimi ukrepi - kjer je to po-
trebno - zmanjšali število gimnazij v korist strokovnih šol, zlasti pa v korist
industrijskih šol, iz katerih bi izhajali strokovno visoko kvalificirani kadri,
ki bi bili na nivoju srednje tehničnih kadrov.«11
Najostrejši nasprotniki teh tendenc so bili univerzitetni profesorji, ki
so zatrjevali, da dajejo srednje strokovne šole preslabo splošno znanje in da
maturanti teh šol ne morejo slediti študiju na fakultetah v takšni meri kot
gimnazijski maturanti.
Zahteve po izenačevanju gimnazij in strokovnih šol so postale zelo ak-
tualne tudi zato, ker so pod vplivom zahtev vodilnega političnega kadra
prosvetne oblasti od srede petdesetih let dalje postavljale čedalje lažje pogo-
je za vpis na visokošolske ustanove. V prve letnike visokih šol so tako zače-
li prihajati študentje z zelo različno predizobrazbo, kar je v precejšnji meri
onemogočalo normalen potek študija.
Na reformo visokošolskega študija se je ZKS pripravljala najbolj teme-
ljito, saj je zaradi političnega poseganja v ustaljen sistem študija pričakova-
la na tem področju najmočnejši odpor slovenskih kulturnikov. Komisija za
reformo šolstva se ni ubadala s problematiko visokih šol. Predloge za refor-
mo visokošolskega študija je pripravljala posebna zvezna komisija, ki jo je
vodil Krste Crvenkovski. Stališča, ki jih je oblikovala ta komisija, so precej
odstopala od uveljavljenih akademskih razmer. Zato so tudi naletela na od-
por vseh univerz v Jugoslaviji.
Namesto celovitosti univerze je komisija predlagala krepitev vloge fa-
kultet, namesto zahtevam po manjših fakultetah so se iz političnih kro-
gov javljale zahteve po združevanju fakultet v večje enote. Zahteve univer-
zitetnih profesorjev po zahtevnejših diplomskih delih in disertacijah so v
političnih strukturah »preslišali« in se zavzemali za znižanje teh zahtev.
Predloga po le štiriletnem študiju ni sprejela nobena ljubljanska fakulte-
ta. Prav tako so vodstva fakultet nasprotovala večanju števila višjih šol in
možnostim prestopa z višjih na visoke šole, in zatrjevala, da gre za dva raz-
lična tipa šol. Politični krogi so zahtevali še znižanje zahtev za dosego sto-
pnje univerzitetnega profesorja in poglabljanje razlik med znanstvenim in
pedagoškim delom na univerzi. Fakultete naj bi namreč postale primarno
11 ARS, AS 1589/III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS (5. 12. 1958), 63–64.
javnost. Torej bi morali na srednješolski stopnji strokovne šole popolno-
ma izenačiti z gimnazijami. Edvard Kardelj je predlagal, da bi morali šol-
stvo organizirati tako, da bi dobili čedalje manj inteligence iz klasičnih šol,
tj. gimnazij, in vse več iz šol, kjer je poudarek na praktičnem delu: »Mi-
slim, da bi bilo prav, če bi tudi z administrativnimi ukrepi - kjer je to po-
trebno - zmanjšali število gimnazij v korist strokovnih šol, zlasti pa v korist
industrijskih šol, iz katerih bi izhajali strokovno visoko kvalificirani kadri,
ki bi bili na nivoju srednje tehničnih kadrov.«11
Najostrejši nasprotniki teh tendenc so bili univerzitetni profesorji, ki
so zatrjevali, da dajejo srednje strokovne šole preslabo splošno znanje in da
maturanti teh šol ne morejo slediti študiju na fakultetah v takšni meri kot
gimnazijski maturanti.
Zahteve po izenačevanju gimnazij in strokovnih šol so postale zelo ak-
tualne tudi zato, ker so pod vplivom zahtev vodilnega političnega kadra
prosvetne oblasti od srede petdesetih let dalje postavljale čedalje lažje pogo-
je za vpis na visokošolske ustanove. V prve letnike visokih šol so tako zače-
li prihajati študentje z zelo različno predizobrazbo, kar je v precejšnji meri
onemogočalo normalen potek študija.
Na reformo visokošolskega študija se je ZKS pripravljala najbolj teme-
ljito, saj je zaradi političnega poseganja v ustaljen sistem študija pričakova-
la na tem področju najmočnejši odpor slovenskih kulturnikov. Komisija za
reformo šolstva se ni ubadala s problematiko visokih šol. Predloge za refor-
mo visokošolskega študija je pripravljala posebna zvezna komisija, ki jo je
vodil Krste Crvenkovski. Stališča, ki jih je oblikovala ta komisija, so precej
odstopala od uveljavljenih akademskih razmer. Zato so tudi naletela na od-
por vseh univerz v Jugoslaviji.
Namesto celovitosti univerze je komisija predlagala krepitev vloge fa-
kultet, namesto zahtevam po manjših fakultetah so se iz političnih kro-
gov javljale zahteve po združevanju fakultet v večje enote. Zahteve univer-
zitetnih profesorjev po zahtevnejših diplomskih delih in disertacijah so v
političnih strukturah »preslišali« in se zavzemali za znižanje teh zahtev.
Predloga po le štiriletnem študiju ni sprejela nobena ljubljanska fakulte-
ta. Prav tako so vodstva fakultet nasprotovala večanju števila višjih šol in
možnostim prestopa z višjih na visoke šole, in zatrjevala, da gre za dva raz-
lična tipa šol. Politični krogi so zahtevali še znižanje zahtev za dosego sto-
pnje univerzitetnega profesorja in poglabljanje razlik med znanstvenim in
pedagoškim delom na univerzi. Fakultete naj bi namreč postale primarno
11 ARS, AS 1589/III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS (5. 12. 1958), 63–64.
