Page 101 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 101
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
tudi Mencin zavzel za uzakonitev in postopni prehod na štiriletne pedago-
ške akademije. V Sloveniji naj bi imeli po predlogih prosvetnega kadra dve
tovrstni šoli, v Ljubljani in v Mariboru.
Tudi o problematiki gimnazij so se mnenja predstavnikov različnih re-
publik v pristojnih organih močno razlikovala, kar je bilo posledica različ-
ne vloge gimnazij v sklopu srednjih šol v predelih, ki so sodile pod Avstro-
Ogrsko, in v starih srbskih deželah. V južnih predelih Jugoslavije, kjer gim-
nazija v preteklosti ni bila elitna srednješolska ustanova, so se zavzemali za
ukinitev gimnazij oz. za njihovo preoblikovanje v neke vrste srednjo stro-
kovno šolo za specialne poklice.
Milivoje Urošević je na plenumu učiteljskih združenj Jugoslavije apri-
la 1954 v Sarajevu predlagal ukinitev gimnazij, svoj predlog pa utemelje-
val povsem ideološko: »Gimnazija je tipično buržoazna šola. /.../ Prav
zato, ker so dijaki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in
ker ne vidijo praktične uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvolič-
nosti, hinavščine, prilizovanja, neznačajnosti, varanja itd. Zato je tudi mo-
ralna vzgoja v taki šoli zelo sumljiva. /.../ Zato gimnazijci žive samo v bre-
me skupnosti.«10
Tovrstnih predlogov v Sloveniji niso podprli. V odzivih slovenskih pe-
dagogov lahko najdemo dvoje prevladujočih mnenj. Na eni strani zagovor-
nike krepitve vloge gimnazije na srednješolski stopnji – pri tem so bili zelo
glasni univerzitetni profesorji – in na drugi strani zagovornike postopnega
izenačevanja gimnazije z ostalimi srednjimi šolami. To je veljalo predvsem
za tiste ljudi, ki so podpirali stališča Komisije za reformo šolstva. Ob načel-
nem vprašanju – gimnazija: da ali ne – sta obstajali še dve nejasnosti. Prvo je
bilo vprašanje nižjih gimnazij, ki pa je kot problem odpadlo že s sprejetjem
načela o enotni obvezni osemletni osnovni šoli. To je praktično pomenilo
ukinitev nižjih gimnazij oz. njihovo izenačitev z osemletkami. Več nejasno-
sti je bilo pri vprašanju, ali naj ostanejo klasične gimnazije posebna oblika
šole ali pa jih je treba izenačiti z ostalimi gimnazijami. V predlogih Komisije
za reformo šolstva klasična gimnazija sploh ni bila omenjena, kar je pomeni-
lo, da so v bodočem šolskem sistemu nepotrebne in jih bo potrebno ukiniti.
Vprašanje strokovnih šol so v pristojnih organih reševali skladno s pro-
blematiko gimnazij. V »deželi delavcev in kmetov« so ideologi ZKJ večjo
veljavo kot umskemu pripisovali fizičnemu delu. V šolstvu se je to odraža-
lo v podpori šol, ki so poučevale bodoče strokovnjake za proizvodno de-
10 Milivoje Urošević, Sedanja gimnazija je zastarela (Iz referata na sarajevskem plenumu), Prosve-
tni delavec V, št. 8 (30. 4. 1954), 1.
tudi Mencin zavzel za uzakonitev in postopni prehod na štiriletne pedago-
ške akademije. V Sloveniji naj bi imeli po predlogih prosvetnega kadra dve
tovrstni šoli, v Ljubljani in v Mariboru.
Tudi o problematiki gimnazij so se mnenja predstavnikov različnih re-
publik v pristojnih organih močno razlikovala, kar je bilo posledica različ-
ne vloge gimnazij v sklopu srednjih šol v predelih, ki so sodile pod Avstro-
Ogrsko, in v starih srbskih deželah. V južnih predelih Jugoslavije, kjer gim-
nazija v preteklosti ni bila elitna srednješolska ustanova, so se zavzemali za
ukinitev gimnazij oz. za njihovo preoblikovanje v neke vrste srednjo stro-
kovno šolo za specialne poklice.
Milivoje Urošević je na plenumu učiteljskih združenj Jugoslavije apri-
la 1954 v Sarajevu predlagal ukinitev gimnazij, svoj predlog pa utemelje-
val povsem ideološko: »Gimnazija je tipično buržoazna šola. /.../ Prav
zato, ker so dijaki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in
ker ne vidijo praktične uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvolič-
nosti, hinavščine, prilizovanja, neznačajnosti, varanja itd. Zato je tudi mo-
ralna vzgoja v taki šoli zelo sumljiva. /.../ Zato gimnazijci žive samo v bre-
me skupnosti.«10
Tovrstnih predlogov v Sloveniji niso podprli. V odzivih slovenskih pe-
dagogov lahko najdemo dvoje prevladujočih mnenj. Na eni strani zagovor-
nike krepitve vloge gimnazije na srednješolski stopnji – pri tem so bili zelo
glasni univerzitetni profesorji – in na drugi strani zagovornike postopnega
izenačevanja gimnazije z ostalimi srednjimi šolami. To je veljalo predvsem
za tiste ljudi, ki so podpirali stališča Komisije za reformo šolstva. Ob načel-
nem vprašanju – gimnazija: da ali ne – sta obstajali še dve nejasnosti. Prvo je
bilo vprašanje nižjih gimnazij, ki pa je kot problem odpadlo že s sprejetjem
načela o enotni obvezni osemletni osnovni šoli. To je praktično pomenilo
ukinitev nižjih gimnazij oz. njihovo izenačitev z osemletkami. Več nejasno-
sti je bilo pri vprašanju, ali naj ostanejo klasične gimnazije posebna oblika
šole ali pa jih je treba izenačiti z ostalimi gimnazijami. V predlogih Komisije
za reformo šolstva klasična gimnazija sploh ni bila omenjena, kar je pomeni-
lo, da so v bodočem šolskem sistemu nepotrebne in jih bo potrebno ukiniti.
Vprašanje strokovnih šol so v pristojnih organih reševali skladno s pro-
blematiko gimnazij. V »deželi delavcev in kmetov« so ideologi ZKJ večjo
veljavo kot umskemu pripisovali fizičnemu delu. V šolstvu se je to odraža-
lo v podpori šol, ki so poučevale bodoče strokovnjake za proizvodno de-
10 Milivoje Urošević, Sedanja gimnazija je zastarela (Iz referata na sarajevskem plenumu), Prosve-
tni delavec V, št. 8 (30. 4. 1954), 1.
