Page 100 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 100
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Tem so nasprotovali številni osnovnošolski praktiki ter srednješolski
profesorji, predvsem gimnazijskih, ki so trdili, da popolna enotnost pome-
ni zaviranje bolj sposobnih pri njihovem razvoju. Kot enega najbolj zna-
čilnih primerov nasprotovanja uradnim stališčem si oglejmo mnenje Jože-
ta Širca, ravnatelja nižje gimnazije v Laškem. Po njegovem mnenju bi mo-
rali že v osnovni šoli upoštevali različne prirojene psihične determinan-
te: »Naloga socialistične družbe ni, po mojem mnenju, v tem, da tajimo te
endogene psihične determinante, ki objektivno eksistirajo, če je to komu
prav ali ne. /.../ Tega bi se morali zavedati ljudje, ki hočejo obesiti vsem dr-
žavljanom kalup nepopolne srednješolske izobrazbe. Enotni šolski sistem
je nadalje neizvedljiv zaradi neenotnega življenjskega okolja šoloobveznih
otrok. /.../ Socialnih in drugih razlik ne gre reševati z enotnim šolskim sis-
temom obveznega šolstva. Sedanja praksa nesporno dokazuje, da ne more
biti višja stopnja obveznega šolstva, na primer sedanja nižja gimnazija, is-
točasno pripravljalnica za višjo gimnazijo (kar dejansko skuša biti) in obe-
nem zadostiti bodočemu kmetu in delavcu. To sta dva različna smotra, ki
se ne dasta združiti.«7
Pri vprašanju šolanja učiteljev za bodočo enotno osnovno šolo so nastale
velike razlike v predlogih zastopnikov različnih republik. Slovenski zasto-
pniki v Komisiji za reformo šolstva so zagovarjali mnenje slovenskih profe-
sorjev, da morajo vsi učitelji doseči visoko stopnjo izobrazbe.8 Toda zaradi
poenotenja šolstva v vsej državi je Komisija za reformo šolstva sprejela pre-
dlog o začasni uzakonitvi le dvoletnih pedagoških akademij, torej zahteve
po višješolski namesto po visokošolski izobrazbi za učitelje osnovnih šol.
Sprejetje takšnega predloga je naletelo v Sloveniji na številne negativne
odmeve, pritrjevanj pa skorajda ni bilo slišati. Rudolf Mencin je, kot eden
najostrejših kritikov te odločitve v Sloveniji, maja 1956 zapisal sledeče mi-
sli: »Pozornost zbuja, da se Komisija ne zavzema za neko v perspektivi ob-
vezno, čeprav še trenutno morda neizvedljivo štiriletno akademijo visoko-
šolskega značaja, ampak predlaga neko za naše razmere kompromisno re-
šitev, ki naj bi bila obvezna za vso federacijo. /.../ Tu se začenja po mojem
mnenju na ljubo načelu enotnosti kompromis, ki bi ga morali za Sloveni-
jo odkloniti, ker bi se kompromisna rešitev utegnila spremeniti v dokonč-
no in ker bi v nekem pogledu celo pomenila korak nazaj nasproti današnji
praksi.«9 Tako kot ostali kritiki sklepov Komisije za reformo šolstva se je
7 N. d., 117.
8 Glej npr. Sodobna pedagogika (1955), št. 5–6, 187–192; Prosvetni delavec, št. 5 (4. 3. 1955), 1–2.
9 Rudolf Mencin, Ob razpravi o bodočem šolanju učiteljskega kadra, Naši razgledi V, št. 10 (26.
5. 1956), 243–244.
Tem so nasprotovali številni osnovnošolski praktiki ter srednješolski
profesorji, predvsem gimnazijskih, ki so trdili, da popolna enotnost pome-
ni zaviranje bolj sposobnih pri njihovem razvoju. Kot enega najbolj zna-
čilnih primerov nasprotovanja uradnim stališčem si oglejmo mnenje Jože-
ta Širca, ravnatelja nižje gimnazije v Laškem. Po njegovem mnenju bi mo-
rali že v osnovni šoli upoštevali različne prirojene psihične determinan-
te: »Naloga socialistične družbe ni, po mojem mnenju, v tem, da tajimo te
endogene psihične determinante, ki objektivno eksistirajo, če je to komu
prav ali ne. /.../ Tega bi se morali zavedati ljudje, ki hočejo obesiti vsem dr-
žavljanom kalup nepopolne srednješolske izobrazbe. Enotni šolski sistem
je nadalje neizvedljiv zaradi neenotnega življenjskega okolja šoloobveznih
otrok. /.../ Socialnih in drugih razlik ne gre reševati z enotnim šolskim sis-
temom obveznega šolstva. Sedanja praksa nesporno dokazuje, da ne more
biti višja stopnja obveznega šolstva, na primer sedanja nižja gimnazija, is-
točasno pripravljalnica za višjo gimnazijo (kar dejansko skuša biti) in obe-
nem zadostiti bodočemu kmetu in delavcu. To sta dva različna smotra, ki
se ne dasta združiti.«7
Pri vprašanju šolanja učiteljev za bodočo enotno osnovno šolo so nastale
velike razlike v predlogih zastopnikov različnih republik. Slovenski zasto-
pniki v Komisiji za reformo šolstva so zagovarjali mnenje slovenskih profe-
sorjev, da morajo vsi učitelji doseči visoko stopnjo izobrazbe.8 Toda zaradi
poenotenja šolstva v vsej državi je Komisija za reformo šolstva sprejela pre-
dlog o začasni uzakonitvi le dvoletnih pedagoških akademij, torej zahteve
po višješolski namesto po visokošolski izobrazbi za učitelje osnovnih šol.
Sprejetje takšnega predloga je naletelo v Sloveniji na številne negativne
odmeve, pritrjevanj pa skorajda ni bilo slišati. Rudolf Mencin je, kot eden
najostrejših kritikov te odločitve v Sloveniji, maja 1956 zapisal sledeče mi-
sli: »Pozornost zbuja, da se Komisija ne zavzema za neko v perspektivi ob-
vezno, čeprav še trenutno morda neizvedljivo štiriletno akademijo visoko-
šolskega značaja, ampak predlaga neko za naše razmere kompromisno re-
šitev, ki naj bi bila obvezna za vso federacijo. /.../ Tu se začenja po mojem
mnenju na ljubo načelu enotnosti kompromis, ki bi ga morali za Sloveni-
jo odkloniti, ker bi se kompromisna rešitev utegnila spremeniti v dokonč-
no in ker bi v nekem pogledu celo pomenila korak nazaj nasproti današnji
praksi.«9 Tako kot ostali kritiki sklepov Komisije za reformo šolstva se je
7 N. d., 117.
8 Glej npr. Sodobna pedagogika (1955), št. 5–6, 187–192; Prosvetni delavec, št. 5 (4. 3. 1955), 1–2.
9 Rudolf Mencin, Ob razpravi o bodočem šolanju učiteljskega kadra, Naši razgledi V, št. 10 (26.
5. 1956), 243–244.
