Page 99 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 99
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
že izdelala prve osnutke sprememb v osnovnem in srednjem šolstvu. Maj-
hen je ob tem poudaril, da »ne moremo postavljati šolske reforme drugače
kot postavljamo vsa druga vprašanja. Torej tudi tu moramo izhajati iz sta-
lišč delavskega razreda. Na tej ideologiji gradimo ves družbeni sistem, gra-
dimo naše gospodarstvo, tolčemo za nove družbene odnose.« Precej jasno
je torej v ospredje postavil podrejenost šolskih vprašanj ideologiji stranke,
ki se je štela za avantgardo delavskega razreda, ideologiji ZKJ. Poleg tega
je Majhen poudaril še načelo enotnosti za vso državo: »Drugo vprašanje
/.../ je, da je šolska reforma po svojem bistvu jugoslovansko vprašanje. /.../
Eden je socializem v Jugoslaviji in eden mora biti v svojem bistvu tudi šol-
ski sistem.«5
Predlagane spremembe v šolstvu in mnenja stroke
V Sloveniji je v zvezi s posameznimi problemi bodoče šolske reforme
obstajalo več različnih mnenj. Da ne bi našteval vseh, se bom pri posame-
znih vprašanjih omejil na dvoje najbolj značilnih. Po eni strani na mnenje
političnih struktur; le-tega je v večini primerov zagovarjala tudi Komisija
za reformo šolstva. Za primerjavo je seveda treba dodati večinsko mnenje
med slovenskimi znanstveniki, pedagogi in šolskimi praktiki, ki največ-
krat ni bilo upoštevano mesta v uradnih stališčih Komisije za reformo šol-
stva. Poleg razlik, ki so nastale znotraj ene republike, so na končne odlo-
čitve vplivala še razhajanja med predstavniki različnih republik, ki pa nas
tu ne zanimajo v tolikšni meri kot nasprotovanja med slovenskimi politi-
ki in stroko. Seveda tudi mnenja med slovenskimi znanstveniki in pedago-
gi niso bila enotna. Del jih je podpiral s pomočjo politikov sprejeta načela
šolske reforme, nekaj ljudi je imelo svoja ločena mnenja. Po odmevih stro-
ke pa je bilo le čutiti večinski odpor do načel, ki so izhajala in so bila podre-
jena ideološkim načelom vladajoče stranke.
Glede osnovnega vprašanja reforme, vprašanja obveznega osemletnega
šolanja, je Komisija za reformo šolstva v imenu političnih zahtev po enako-
pravnosti zagovarjala popolno enotnost na osnovni stopnji šolanja. Dife-
renciacija naj bi sledila šele po petnajstem letu starosti na srednješolski sto-
pnji, torej po dokončani osnovni šoli. Za to načelo so se zavzeli tisti sloven-
ski pedagogi, ki so podpirali načela šolske reforme kot npr. Draga Humek,
Vlado Schmidt, Marica Dekleva, Henrik Zdešar in drugi.6
5 ARS, AS 1589/III, š. 61, Zapisnik posveta komunistov-prosvetnih delavcev (16. 12. 1955), 2–9.
6 Zbornik dokumentarnega gradiva o reformi obvezne šole, ur. Milan Vrtačnik in Andrej Šavli,
Ljubljana 1955, glej prispevka Marice Dekleva in Drage Humek; Ljudska pravica, št. 287 (4.
12. 1954), 5.
že izdelala prve osnutke sprememb v osnovnem in srednjem šolstvu. Maj-
hen je ob tem poudaril, da »ne moremo postavljati šolske reforme drugače
kot postavljamo vsa druga vprašanja. Torej tudi tu moramo izhajati iz sta-
lišč delavskega razreda. Na tej ideologiji gradimo ves družbeni sistem, gra-
dimo naše gospodarstvo, tolčemo za nove družbene odnose.« Precej jasno
je torej v ospredje postavil podrejenost šolskih vprašanj ideologiji stranke,
ki se je štela za avantgardo delavskega razreda, ideologiji ZKJ. Poleg tega
je Majhen poudaril še načelo enotnosti za vso državo: »Drugo vprašanje
/.../ je, da je šolska reforma po svojem bistvu jugoslovansko vprašanje. /.../
Eden je socializem v Jugoslaviji in eden mora biti v svojem bistvu tudi šol-
ski sistem.«5
Predlagane spremembe v šolstvu in mnenja stroke
V Sloveniji je v zvezi s posameznimi problemi bodoče šolske reforme
obstajalo več različnih mnenj. Da ne bi našteval vseh, se bom pri posame-
znih vprašanjih omejil na dvoje najbolj značilnih. Po eni strani na mnenje
političnih struktur; le-tega je v večini primerov zagovarjala tudi Komisija
za reformo šolstva. Za primerjavo je seveda treba dodati večinsko mnenje
med slovenskimi znanstveniki, pedagogi in šolskimi praktiki, ki največ-
krat ni bilo upoštevano mesta v uradnih stališčih Komisije za reformo šol-
stva. Poleg razlik, ki so nastale znotraj ene republike, so na končne odlo-
čitve vplivala še razhajanja med predstavniki različnih republik, ki pa nas
tu ne zanimajo v tolikšni meri kot nasprotovanja med slovenskimi politi-
ki in stroko. Seveda tudi mnenja med slovenskimi znanstveniki in pedago-
gi niso bila enotna. Del jih je podpiral s pomočjo politikov sprejeta načela
šolske reforme, nekaj ljudi je imelo svoja ločena mnenja. Po odmevih stro-
ke pa je bilo le čutiti večinski odpor do načel, ki so izhajala in so bila podre-
jena ideološkim načelom vladajoče stranke.
Glede osnovnega vprašanja reforme, vprašanja obveznega osemletnega
šolanja, je Komisija za reformo šolstva v imenu političnih zahtev po enako-
pravnosti zagovarjala popolno enotnost na osnovni stopnji šolanja. Dife-
renciacija naj bi sledila šele po petnajstem letu starosti na srednješolski sto-
pnji, torej po dokončani osnovni šoli. Za to načelo so se zavzeli tisti sloven-
ski pedagogi, ki so podpirali načela šolske reforme kot npr. Draga Humek,
Vlado Schmidt, Marica Dekleva, Henrik Zdešar in drugi.6
5 ARS, AS 1589/III, š. 61, Zapisnik posveta komunistov-prosvetnih delavcev (16. 12. 1955), 2–9.
6 Zbornik dokumentarnega gradiva o reformi obvezne šole, ur. Milan Vrtačnik in Andrej Šavli,
Ljubljana 1955, glej prispevka Marice Dekleva in Drage Humek; Ljudska pravica, št. 287 (4.
12. 1954), 5.
