Page 98 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 98
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
leta, pa je skušala zamenjati z navidezno bolj demokratičnimi sredstvi. Da
bi bila lahko tudi v šolstvu (oz. širše na kulturnem področju) sprejeta nače-
la vodilne idejne sile na »demokratičen« način, je morala oblastna struk-
tura preoblikovati politični sistem do te mere, da je omogočal uveljavljanje
njej lastnih stališč kljub nasprotovanju stroke in precejšnjega dela praktikov
na terenu. Zato so oblasti sprejele zakonske akte, s katerimi so na kulturno
področje uvedle sistem t.i. družbenega upravljanja. S tem so uzakonili dvo-
tretjinsko večino od ustanovitelja imenovanih članov kulturnih ustanov; v
javnosti se je uveljavil izraz »zunanji« člani. Zgolj eno tretjinska zastopa-
nost »notranjih« članov in strokovnjakov seveda ni omogočala preglasova-
nja številčnejšega dela upravnih odborov. Za oblastnike je postal eden od bi-
stvenih problemov vprašanje pravilnega kadrovanja v upravne odbore, da bi
lahko politično zanesljiva večina preglasovala skeptike iz vrst kulturnikov.
V šolah so tovrstne upravne odbore predstavljali šolski sveti. Urednica
Sodobne pedagogike, glasila slovenskih pedagogov, Marica Dekleva je sredi
leta 1954, ob uvajanju družbenega upravljanja v šolstvo zapisala, da »ni vse-
eno, kdo sestavlja ta odbor. Vsekakor je izven diskusije, da sodijo sem le lju-
dje, ki žele, da bi šola zrasla z našo stvarnostjo, ki žele socializma in so ga
vedno in povsod tudi pripravljeni graditi in izpopolnjevati.«4 Imenovanje
dvotretjinske večine »zunanjih« članov v upravne odbore kulturnih usta-
nov je povzročilo precejšnja nasprotja med člani, delegiranimi iz političnih
in iz kulturniških vrst. Čas uvedbe družbenega upravljanja je zatorej hkra-
ti čas, ko je prišlo do večjih političnih afer v delovanju slovenskih kulturnih
ustanov. Kot primer naj navedem le, da je ljubljanska univerza delovala no-
tranje avtonomno do leta 1954, do imenovanja prvega univerzitetnega sveta
z dvotretjinsko večino od oblastnih struktur imenovanih članov. Do takrat
je vodila kadrovsko politiko imenovanja univerzitetnih profesorjev univerza
sama, v času prvega mandata univerzitetnega sveta pa je to pravico izgubila.
Stališča, cilji in zahteve, ki naj bi jim zadostila šolska reforma, so bili iz-
delani v Beogradu. Različne predloge je usklajevala Komisija za reformo
šolstva, ki jo je vodil Miloš Žanko. Slovenski člani komisije so bili Dra-
ga Humek, Vlado Majhen in Franc Kimovec, vsi trije zagovorniki spre-
memb v skladu s političnimi potrebami vladajoče stranke. Potek reforme
je nadzoroval odbor za prosveto Zveznega izvršnega sveta (ZIS) pod pre-
dsedstvom Rodoljuba Čolakovića. V Sloveniji je osnovne ideološke zahte-
ve glede načrtovane šolske reforme najbolj celovito pojasnil Vlado Majhen
decembra 1955. Do tega časa je namreč zvezna komisija za reformo šolstva
4 Marica Dekleva, Šolstvo je in ostaja družbenopolitično področje, Sodobna pedagogika V
(1954), št. 7–8, 193–197.
leta, pa je skušala zamenjati z navidezno bolj demokratičnimi sredstvi. Da
bi bila lahko tudi v šolstvu (oz. širše na kulturnem področju) sprejeta nače-
la vodilne idejne sile na »demokratičen« način, je morala oblastna struk-
tura preoblikovati politični sistem do te mere, da je omogočal uveljavljanje
njej lastnih stališč kljub nasprotovanju stroke in precejšnjega dela praktikov
na terenu. Zato so oblasti sprejele zakonske akte, s katerimi so na kulturno
področje uvedle sistem t.i. družbenega upravljanja. S tem so uzakonili dvo-
tretjinsko večino od ustanovitelja imenovanih članov kulturnih ustanov; v
javnosti se je uveljavil izraz »zunanji« člani. Zgolj eno tretjinska zastopa-
nost »notranjih« članov in strokovnjakov seveda ni omogočala preglasova-
nja številčnejšega dela upravnih odborov. Za oblastnike je postal eden od bi-
stvenih problemov vprašanje pravilnega kadrovanja v upravne odbore, da bi
lahko politično zanesljiva večina preglasovala skeptike iz vrst kulturnikov.
V šolah so tovrstne upravne odbore predstavljali šolski sveti. Urednica
Sodobne pedagogike, glasila slovenskih pedagogov, Marica Dekleva je sredi
leta 1954, ob uvajanju družbenega upravljanja v šolstvo zapisala, da »ni vse-
eno, kdo sestavlja ta odbor. Vsekakor je izven diskusije, da sodijo sem le lju-
dje, ki žele, da bi šola zrasla z našo stvarnostjo, ki žele socializma in so ga
vedno in povsod tudi pripravljeni graditi in izpopolnjevati.«4 Imenovanje
dvotretjinske večine »zunanjih« članov v upravne odbore kulturnih usta-
nov je povzročilo precejšnja nasprotja med člani, delegiranimi iz političnih
in iz kulturniških vrst. Čas uvedbe družbenega upravljanja je zatorej hkra-
ti čas, ko je prišlo do večjih političnih afer v delovanju slovenskih kulturnih
ustanov. Kot primer naj navedem le, da je ljubljanska univerza delovala no-
tranje avtonomno do leta 1954, do imenovanja prvega univerzitetnega sveta
z dvotretjinsko večino od oblastnih struktur imenovanih članov. Do takrat
je vodila kadrovsko politiko imenovanja univerzitetnih profesorjev univerza
sama, v času prvega mandata univerzitetnega sveta pa je to pravico izgubila.
Stališča, cilji in zahteve, ki naj bi jim zadostila šolska reforma, so bili iz-
delani v Beogradu. Različne predloge je usklajevala Komisija za reformo
šolstva, ki jo je vodil Miloš Žanko. Slovenski člani komisije so bili Dra-
ga Humek, Vlado Majhen in Franc Kimovec, vsi trije zagovorniki spre-
memb v skladu s političnimi potrebami vladajoče stranke. Potek reforme
je nadzoroval odbor za prosveto Zveznega izvršnega sveta (ZIS) pod pre-
dsedstvom Rodoljuba Čolakovića. V Sloveniji je osnovne ideološke zahte-
ve glede načrtovane šolske reforme najbolj celovito pojasnil Vlado Majhen
decembra 1955. Do tega časa je namreč zvezna komisija za reformo šolstva
4 Marica Dekleva, Šolstvo je in ostaja družbenopolitično področje, Sodobna pedagogika V
(1954), št. 7–8, 193–197.
