Page 97 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 97
Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962
šanje ideološke plati.«3 Takšne in podobne ocene so jugoslovanski oblastni
vrh v Beogradu vedno bolj prepričevale, da je treba začeti resno razmišljati
o celoviti prenovi šolstva. Korak od ideje do realizacije pa je bil vse kaj dru-
gega kot lahak.
Priprave na reorganizacijo šolskega sistema
(1953—1958)
Do sprememb v šolskem sistemu je prišlo šele ob koncu petdesetih let.
Vzrok tej zamudi je vsaj dvojen. Prvega moramo iskati pri jugoslovanskem
partijskem vrhu, ki je rabil še nekaj let za spoznanje, da odločitve, sprejete
brez poprejšnjih analiz stanja na terenu in točno določenih ciljev (to so na-
mreč počeli v letih 1945-1950), prinašajo po večini slabe rezultate. Ko so
nova spoznanja prevladala v partijskem vrhu, je le-ta sklenil, da mora dobi-
ti pri reformi šolstva večjo vlogo strokovni kader. Ta pa jih je opozoril, ka-
kšne analize je treba opraviti pred sprejetjem končnih odločitev. Potrebne
so bile predvsem analize socialnih in ekonomskih zmožnosti ljudi in go-
spodarstva ter potrebe gospodarstva po novih kadrih v prihodnosti. Delo
na terenu je zatorej treba šteti kot drugi odločilni dejavnik pri zaostajanju
na izdelavi celovitega načrta preoblikovanja šolstva.
Spremembe stališč pristojnih oblastnih organih so pri prosvetnem ka-
dru naletele na ugoden odmev. Ti so namreč že nekaj let opozarjali na ne-
vzdržne razmere v šolstvu. Skupni interesi so se močno odrazili v poteku
šolske reforme. S terena so začeli prihajali številni novi predlogi in kritike
tistih, ki po mnenju pedagogov niso bili dovolj premišljeni. Šolska reforma
je bila ena najbolj živahnih akcij petdesetih let, saj se je v njen potek vključi-
lo toliko ljudi, kot le v redko katero dogajanje. Velika šolska reforma je tra-
jala celo desetletje. Za njen začetek bi lahko šteli ustanovitev Komisije za re-
formo šolstva zvezne skupščine maja 1953. Prek nje je oblastni vrh šele za-
čel spoznavati, kaj vse bo potrebno narediti za izvedbo reforme. Zato je prvi
sestav komisije, v kateri so prevladovali ljudje iz političnih krogov, že leto
dni kasneje doživel močne spremembe in so k delu v večjem številu prite-
gnili strokovnjake. Kot simboličen zaključek naglega spreminjanja sloven-
skega šolstva pa lahko štejemo poročilo slovenske vlade slovenski skupšči-
ni iz novembra 1962, s katerim se bomo seznanili ob koncu članka. V po-
ročilu so zajete vse bistvene novosti, ki jih je prinesla velika šolska reforma.
ZKJ je na svojem VI. kongresu novembra 1952 v Zagrebu precej spre-
menila lastna politična izhodišča. Iz stranke na oblasti se je skušala prelevi-
ti v vodilno idejno silo, nasilne metode vladanja, značilne za prva povojna
3 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, ur. Darinka Drnovšek, Ljubljana 2000, 190.
šanje ideološke plati.«3 Takšne in podobne ocene so jugoslovanski oblastni
vrh v Beogradu vedno bolj prepričevale, da je treba začeti resno razmišljati
o celoviti prenovi šolstva. Korak od ideje do realizacije pa je bil vse kaj dru-
gega kot lahak.
Priprave na reorganizacijo šolskega sistema
(1953—1958)
Do sprememb v šolskem sistemu je prišlo šele ob koncu petdesetih let.
Vzrok tej zamudi je vsaj dvojen. Prvega moramo iskati pri jugoslovanskem
partijskem vrhu, ki je rabil še nekaj let za spoznanje, da odločitve, sprejete
brez poprejšnjih analiz stanja na terenu in točno določenih ciljev (to so na-
mreč počeli v letih 1945-1950), prinašajo po večini slabe rezultate. Ko so
nova spoznanja prevladala v partijskem vrhu, je le-ta sklenil, da mora dobi-
ti pri reformi šolstva večjo vlogo strokovni kader. Ta pa jih je opozoril, ka-
kšne analize je treba opraviti pred sprejetjem končnih odločitev. Potrebne
so bile predvsem analize socialnih in ekonomskih zmožnosti ljudi in go-
spodarstva ter potrebe gospodarstva po novih kadrih v prihodnosti. Delo
na terenu je zatorej treba šteti kot drugi odločilni dejavnik pri zaostajanju
na izdelavi celovitega načrta preoblikovanja šolstva.
Spremembe stališč pristojnih oblastnih organih so pri prosvetnem ka-
dru naletele na ugoden odmev. Ti so namreč že nekaj let opozarjali na ne-
vzdržne razmere v šolstvu. Skupni interesi so se močno odrazili v poteku
šolske reforme. S terena so začeli prihajali številni novi predlogi in kritike
tistih, ki po mnenju pedagogov niso bili dovolj premišljeni. Šolska reforma
je bila ena najbolj živahnih akcij petdesetih let, saj se je v njen potek vključi-
lo toliko ljudi, kot le v redko katero dogajanje. Velika šolska reforma je tra-
jala celo desetletje. Za njen začetek bi lahko šteli ustanovitev Komisije za re-
formo šolstva zvezne skupščine maja 1953. Prek nje je oblastni vrh šele za-
čel spoznavati, kaj vse bo potrebno narediti za izvedbo reforme. Zato je prvi
sestav komisije, v kateri so prevladovali ljudje iz političnih krogov, že leto
dni kasneje doživel močne spremembe in so k delu v večjem številu prite-
gnili strokovnjake. Kot simboličen zaključek naglega spreminjanja sloven-
skega šolstva pa lahko štejemo poročilo slovenske vlade slovenski skupšči-
ni iz novembra 1962, s katerim se bomo seznanili ob koncu članka. V po-
ročilu so zajete vse bistvene novosti, ki jih je prinesla velika šolska reforma.
ZKJ je na svojem VI. kongresu novembra 1952 v Zagrebu precej spre-
menila lastna politična izhodišča. Iz stranke na oblasti se je skušala prelevi-
ti v vodilno idejno silo, nasilne metode vladanja, značilne za prva povojna
3 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, ur. Darinka Drnovšek, Ljubljana 2000, 190.
