Page 96 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 96
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
vpliv tistega dejavnika, ki je bil zakonsko zadolžen za vodenje šolske politi-
ke, tj. prosvetnega ministrstva.2
Komisije političnih organizacij so bile pobudnik akcij, katerih cilj je
bilo omejevanje vpliva politično in ideološko drugače usmerjenih posame-
znikov in skupin v šolskih prostorih. V prvi vrsti je šlo za omejevanje vpli-
va katoliške cerkve. S čistko med učitelji, dijaki in študenti je skušala nova
oblast iz vzgojnega procesa izločiti večji del politično sumljivih posame-
znikov, ki so bili označeni kot »državni izdajalci«. V izločanju ideološko
»neprimernih« vsebin iz učbenikov in učnih načrtov pa so videli obla-
stniki sredstvo, kako preprečiti vpliv na vzgojo otrok tistim ideologijam,
ki niso slonele na dialektičnem materializmu. Kot na ostalih področjih ži-
vljenja je skušala KPJ tudi v šolstvu odpravljati razlike med posameznimi
republikami in ga približati nekemu imaginarnemu jugoslovanskemu pov-
prečju. To pa je škodovalo bolj razvitim predelom Jugoslavije, ki so imele
boljši izhodiščni položaj. Za Slovenijo je bil kot posledica poenotenja šol-
stva v Jugoslaviji izrazit korak nazaj uvedba obveznega sedemletnega šola-
nja leta 1946. V Sloveniji je bilo namreč že pred tem uveljavljeno osemle-
tno šolanje.
Po tretjem plenumu CK KPJ je bilo v letih 1950-1952 odpravljenih ve-
liko napak, ki so jih v prvih petih povojnih letih zagrešile šolske oblasti.
Slovenski politični vrh je potihoma priznal, da so mnoge spremembe Slo-
veniji bolj škodovale kot koristile. Boris Kraigher je januarja 1950 naka-
zal, da je časov eksperimentiranja dovolj in da se je treba s težavami resno
spoprijeti, če si oblast ne želi nadaljnjega padanja kakovosti poučevanja v
slovenskih šolah. Spremembe po letu 1945 je ocenil takole: »Organizacija
uredbe 7 letk pomenja nazadovanje od tega, kar je bilo pred vojno. Največ
sedemletk je s 6 razredi, skoro nikjer niso kompletne in je bila cela organi-
zacija z uredbo 7 letnega šolanja bistveno zmedena (učni programi itd.). Po-
stavlja se problem, kako to popraviti. V Sloveniji je treba to vprašanje reši-
ti tako, da bi se predvsem orientirali na nižje gimnazije, kjer pa to ni mogo-
če, pa sedemletke spremeniti v osemletke.« Po naštevanju napak, nareje-
nih v zadnjih letih v šolstvu, je Kraigher primerjal delo v šolskih prostorih
pred 2. svetovno vojno, torej pred spremembami, ki jih je naredila povoj-
na oblast, in po spremembah: »V naših šolah je bila pred vojno pedagoška
plat slaba, dočim so bili programi dobri. Lahko trdimo, da je še danes peda-
goška plat slaba, učni programi pa še slabši, ideološka plat pa se tudi ni iz-
boljšala, ker smo to skušali rešiti samo s kontrolo in sicer birokratsko in iz-
redno sektaško do učiteljev, dočim je bilo včasih gibanje učiteljev za izbolj-
2 ARS, AS 1589/III, š. 25, Poročilo o seji šolske komisije pri CK KPJ (21.–22. 11. 1945).
vpliv tistega dejavnika, ki je bil zakonsko zadolžen za vodenje šolske politi-
ke, tj. prosvetnega ministrstva.2
Komisije političnih organizacij so bile pobudnik akcij, katerih cilj je
bilo omejevanje vpliva politično in ideološko drugače usmerjenih posame-
znikov in skupin v šolskih prostorih. V prvi vrsti je šlo za omejevanje vpli-
va katoliške cerkve. S čistko med učitelji, dijaki in študenti je skušala nova
oblast iz vzgojnega procesa izločiti večji del politično sumljivih posame-
znikov, ki so bili označeni kot »državni izdajalci«. V izločanju ideološko
»neprimernih« vsebin iz učbenikov in učnih načrtov pa so videli obla-
stniki sredstvo, kako preprečiti vpliv na vzgojo otrok tistim ideologijam,
ki niso slonele na dialektičnem materializmu. Kot na ostalih področjih ži-
vljenja je skušala KPJ tudi v šolstvu odpravljati razlike med posameznimi
republikami in ga približati nekemu imaginarnemu jugoslovanskemu pov-
prečju. To pa je škodovalo bolj razvitim predelom Jugoslavije, ki so imele
boljši izhodiščni položaj. Za Slovenijo je bil kot posledica poenotenja šol-
stva v Jugoslaviji izrazit korak nazaj uvedba obveznega sedemletnega šola-
nja leta 1946. V Sloveniji je bilo namreč že pred tem uveljavljeno osemle-
tno šolanje.
Po tretjem plenumu CK KPJ je bilo v letih 1950-1952 odpravljenih ve-
liko napak, ki so jih v prvih petih povojnih letih zagrešile šolske oblasti.
Slovenski politični vrh je potihoma priznal, da so mnoge spremembe Slo-
veniji bolj škodovale kot koristile. Boris Kraigher je januarja 1950 naka-
zal, da je časov eksperimentiranja dovolj in da se je treba s težavami resno
spoprijeti, če si oblast ne želi nadaljnjega padanja kakovosti poučevanja v
slovenskih šolah. Spremembe po letu 1945 je ocenil takole: »Organizacija
uredbe 7 letk pomenja nazadovanje od tega, kar je bilo pred vojno. Največ
sedemletk je s 6 razredi, skoro nikjer niso kompletne in je bila cela organi-
zacija z uredbo 7 letnega šolanja bistveno zmedena (učni programi itd.). Po-
stavlja se problem, kako to popraviti. V Sloveniji je treba to vprašanje reši-
ti tako, da bi se predvsem orientirali na nižje gimnazije, kjer pa to ni mogo-
če, pa sedemletke spremeniti v osemletke.« Po naštevanju napak, nareje-
nih v zadnjih letih v šolstvu, je Kraigher primerjal delo v šolskih prostorih
pred 2. svetovno vojno, torej pred spremembami, ki jih je naredila povoj-
na oblast, in po spremembah: »V naših šolah je bila pred vojno pedagoška
plat slaba, dočim so bili programi dobri. Lahko trdimo, da je še danes peda-
goška plat slaba, učni programi pa še slabši, ideološka plat pa se tudi ni iz-
boljšala, ker smo to skušali rešiti samo s kontrolo in sicer birokratsko in iz-
redno sektaško do učiteljev, dočim je bilo včasih gibanje učiteljev za izbolj-
2 ARS, AS 1589/III, š. 25, Poročilo o seji šolske komisije pri CK KPJ (21.–22. 11. 1945).
