Page 95 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 95
eljne
značilnosti
šolske reforme
1953–1962
Čas neposrečenih eksperimentov (1945—1952)
Vse od prevzema oblasti ob koncu 2. svetovne vojne je poskušala na
Slovenskem Komunistična partija Slovenije (oz. v Jugoslaviji KPJ)
podrediti šolstvo lastnim ideološkim in političnim potrebam. V prvih po-
vojnih letih, do srede petdesetih let, je nova oblast več pozornosti namenja-
la političnim in gospodarskim vprašanjem, o kulturni problematiki pa še
ni imela izdelanega celovitega koncepta zaželenih sprememb. Za prvo po-
vojno obdobje je v prosvetni politiki značilno krpanje lukenj in zapolnjeva-
nje praznin, ki so nastale ob podržavljenju vseh šolskih inštitucij po 2. sve-
tovni vojni in to brez sistematičnega reševanja novonastalih problemov.1
Že v času prvih petih povojnih let, ki ga na področju šolstva zaključu-
je tretji plenum CK KPJ, decembra 1949 v Beogradu, so bili nakazani ci-
lji in smernice, ki si jih je zastavila komunistična oblast v šolstvu. Nadzor
nad šolstvom so prevzele ustrezne partijske komisije, najprej šolska komisi-
ja CK KPS (oz. KPJ) in zatem agitpropovski aparat komunistične partije.
Te strukture so nadzorovale izdajanje učnih knjig in ostalih učnih pripo-
močkov, sodelovale pri sestavi učnih načrtov, vplivale na sestavo in porabo
prosvetnega proračuna, vodile kadrovsko politiko itd. Vpliv ustreznih po-
litičnih komisij na oblikovanje podobe šolstva je bil bistveno večji kot pa
1 Več o šolski problematiki v prvem povojnem obdobju glej v: Aleš Gabrič, Šolstvo na Sloven-
skem v letih 1945–1951, Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete 24 (1991), 67–92.
značilnosti
šolske reforme
1953–1962
Čas neposrečenih eksperimentov (1945—1952)
Vse od prevzema oblasti ob koncu 2. svetovne vojne je poskušala na
Slovenskem Komunistična partija Slovenije (oz. v Jugoslaviji KPJ)
podrediti šolstvo lastnim ideološkim in političnim potrebam. V prvih po-
vojnih letih, do srede petdesetih let, je nova oblast več pozornosti namenja-
la političnim in gospodarskim vprašanjem, o kulturni problematiki pa še
ni imela izdelanega celovitega koncepta zaželenih sprememb. Za prvo po-
vojno obdobje je v prosvetni politiki značilno krpanje lukenj in zapolnjeva-
nje praznin, ki so nastale ob podržavljenju vseh šolskih inštitucij po 2. sve-
tovni vojni in to brez sistematičnega reševanja novonastalih problemov.1
Že v času prvih petih povojnih let, ki ga na področju šolstva zaključu-
je tretji plenum CK KPJ, decembra 1949 v Beogradu, so bili nakazani ci-
lji in smernice, ki si jih je zastavila komunistična oblast v šolstvu. Nadzor
nad šolstvom so prevzele ustrezne partijske komisije, najprej šolska komisi-
ja CK KPS (oz. KPJ) in zatem agitpropovski aparat komunistične partije.
Te strukture so nadzorovale izdajanje učnih knjig in ostalih učnih pripo-
močkov, sodelovale pri sestavi učnih načrtov, vplivale na sestavo in porabo
prosvetnega proračuna, vodile kadrovsko politiko itd. Vpliv ustreznih po-
litičnih komisij na oblikovanje podobe šolstva je bil bistveno večji kot pa
1 Več o šolski problematiki v prvem povojnem obdobju glej v: Aleš Gabrič, Šolstvo na Sloven-
skem v letih 1945–1951, Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete 24 (1991), 67–92.
