Page 90 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 90
Medijska politika v postsocializmu
Prav tako med posameznimi strankami ni bilo razhajanj in sporov. Vsi, tako
posamezne stroke kot posamezne stranke, so se strinjali o vsem.
V takšnih primerih (ko je oblastni boj med strankami začasno suspen-
diran v imenu velikega univerzalnega ideološkega projekta, ki temelji na
osnovnih elementih politične ideologije v določenem prostoru in času) po-
stane politični diskurz enak strokovnim diskurzom in se začasno pridruži
množici domnevno neideoloških diskurzov, ki jih je mogoče uporabiti kot
del objektivnega poročanja. Tako takratni zunanji minister Dimitrij Rupel
po razglasitvi rezultatov referenduma o vstopu Slovenije v EU in NATO
ni mogel skriti vzhičenosti in se je v izjavi za POP TV novinarju Ediju Pu-
cerju in medijem nasploh zahvalil za vso pomoč in podporo, ki so jo nudi-
li političnemu razredu v predreferendumski propagandni kampanji. Pucer
mu je rahlo zmeden odgovoril: »Toda, saj mi smo bili samo objektivni.«13
Enotnost političnega razreda je v tedanji situaciji pomenila, da lahko izja-
ve politikov v medijih zasedajo isto mesto kot izjave strokovnjakov, da lah-
ko postanejo del objektivnega poročanja in predstavljajo domnevno objek-
tivno resnico družbene realnosti.
V takšni situaciji je skupaj z oblastnim bojem med strankami suspen-
diran tudi boj za avtonomijo novinarstva – servilnost medijev in njihovo
nedovzetnost za alternativne poglede na slovensko varnostno, ekonomsko
in socialno politiko je kritiziralo le nekaj aktivistov in intelektualcev, med-
tem ko med novinarji samimi ni prišlo do razprave o njihovi odvisnosti od
političnega razreda in ideologije, čeprav je bila ta odvisnost v času enotno-
sti političnega razreda še bolj očitna kot ponavadi. Boj za avtonomijo novi-
narstva se je nadaljeval šele po prvem večjem razkolu v političnem razredu,
ko so na naslednjih volitvah oblast po dvanajstih letih prevzele konserva-
tivne stranke – takrat so se novinarji v imenu avtonomije uprli vmešavanju
strank na oblasti v delo novinarjev, medtem ko so se te branile z očitkom,
da so pravzprav stranke v opoziciji tiste, ki nadzorujejo in usmerjajo delo
novinarjev. Ko je politični razred enoten, so politične izjave v medijih pri-
kazane kot objektivna dejstva. Določen dogodek, proces ali pojav v medij-
skem diskurzu velja za političen le, če so mnenja o njem v političnem pro-
storu deljena, če je predmet boja med posameznimi političnimi strankami.
V takšnih primerih, ko je politični razred neenoten, se mediji trudijo poro-
čati uravnoteženo in prikazati problem z »obeh« strani.
Obenem pa, kot se je pokazalo v času pritiskov na medije s strani kon-
servativne vlade, obstaja določeno neskladje in napetost med principoma
strokovnosti in uravnoteženosti. Princip strokovnosti predpostavlja, da
13 POP TV, 24 ur, 23. 3. 2003.
Prav tako med posameznimi strankami ni bilo razhajanj in sporov. Vsi, tako
posamezne stroke kot posamezne stranke, so se strinjali o vsem.
V takšnih primerih (ko je oblastni boj med strankami začasno suspen-
diran v imenu velikega univerzalnega ideološkega projekta, ki temelji na
osnovnih elementih politične ideologije v določenem prostoru in času) po-
stane politični diskurz enak strokovnim diskurzom in se začasno pridruži
množici domnevno neideoloških diskurzov, ki jih je mogoče uporabiti kot
del objektivnega poročanja. Tako takratni zunanji minister Dimitrij Rupel
po razglasitvi rezultatov referenduma o vstopu Slovenije v EU in NATO
ni mogel skriti vzhičenosti in se je v izjavi za POP TV novinarju Ediju Pu-
cerju in medijem nasploh zahvalil za vso pomoč in podporo, ki so jo nudi-
li političnemu razredu v predreferendumski propagandni kampanji. Pucer
mu je rahlo zmeden odgovoril: »Toda, saj mi smo bili samo objektivni.«13
Enotnost političnega razreda je v tedanji situaciji pomenila, da lahko izja-
ve politikov v medijih zasedajo isto mesto kot izjave strokovnjakov, da lah-
ko postanejo del objektivnega poročanja in predstavljajo domnevno objek-
tivno resnico družbene realnosti.
V takšni situaciji je skupaj z oblastnim bojem med strankami suspen-
diran tudi boj za avtonomijo novinarstva – servilnost medijev in njihovo
nedovzetnost za alternativne poglede na slovensko varnostno, ekonomsko
in socialno politiko je kritiziralo le nekaj aktivistov in intelektualcev, med-
tem ko med novinarji samimi ni prišlo do razprave o njihovi odvisnosti od
političnega razreda in ideologije, čeprav je bila ta odvisnost v času enotno-
sti političnega razreda še bolj očitna kot ponavadi. Boj za avtonomijo novi-
narstva se je nadaljeval šele po prvem večjem razkolu v političnem razredu,
ko so na naslednjih volitvah oblast po dvanajstih letih prevzele konserva-
tivne stranke – takrat so se novinarji v imenu avtonomije uprli vmešavanju
strank na oblasti v delo novinarjev, medtem ko so se te branile z očitkom,
da so pravzprav stranke v opoziciji tiste, ki nadzorujejo in usmerjajo delo
novinarjev. Ko je politični razred enoten, so politične izjave v medijih pri-
kazane kot objektivna dejstva. Določen dogodek, proces ali pojav v medij-
skem diskurzu velja za političen le, če so mnenja o njem v političnem pro-
storu deljena, če je predmet boja med posameznimi političnimi strankami.
V takšnih primerih, ko je politični razred neenoten, se mediji trudijo poro-
čati uravnoteženo in prikazati problem z »obeh« strani.
Obenem pa, kot se je pokazalo v času pritiskov na medije s strani kon-
servativne vlade, obstaja določeno neskladje in napetost med principoma
strokovnosti in uravnoteženosti. Princip strokovnosti predpostavlja, da
13 POP TV, 24 ur, 23. 3. 2003.
