Page 87 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 87
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
no, da predstavniki političnega razreda v medijih govorijo o »strokovnih«
problemih. Tako pride do določene delitve dela v medijskem prostoru –
strokovnjaki definirajo problematiko in opozarjajo na družbene nevarno-
sti, medtem ko politiki napovedujejo ukrepe in strokovno vednost spreme-
nijo v navodila in načrte za politično akcijo.
Strokovnjaki imajo, kronološko gledano, prednost pred politiki – ko se
začne poročanje o določenem problemu, je prva na vrsti strokovna preso-
ja problema (v tej začetni fazi je zelo pogosto pritoževanje nad »politiza-
cijo«, obenem pa v problem vpleteni ali zanj odgovorni politiki trdijo, da
problema ne vidijo politično in za politizacijo krivijo konkurenčne politi-
ke), nato pa razprava o mogočih in zaželenih političnih ukrepih. Obenem
pa je navidezna prednost strokovnjakov izničena z njihovo politično pasiv-
nostjo – čeprav so domnevno sposobni podati objektivno resnico o druž-
beni realnosti, niso sposobni na podlagi te resnice ukrepati. Strokovnjaki
so omejeni na inertno aktivnost v okvirih lastne stroke, kjer strokovne pra-
kse potekajo rutinsko. Le vlada in parlament imata (v ideološki percepciji
družbe, ki je značilna za sodobne množične medije) moč dejansko spreme-
niti družbena razmerja, zato je potrebno doseči sodelovanje med posame-
znimi strokami na eni in uradno politiko na drugi strani – in mesto tega
dialoga so množični mediji. V idealni situaciji bi se torej vsako poročanje o
kateremkoli družbenem problemu začelo z razpravo znotraj stroke, v kate-
ri bi nastopali vsi relevantni strokovnjaki, ki bi javnost obveščali o stvareh,
ki so v njenem interesu (tj. diseminirali vednost, nastalo v procesu sekun-
darne ideološke produkcije). Politika bi se vključila šele po tem, ko bi stro-
ka v medsebojnem dialogu prišla do konsenza – in v svojih akcijah dosle-
dno spoštovala navodila stroke. Staromodno rečeno, politika bi se morala
tudi v novih časih ravnati po objektivnem spoznanju dejanskosti – kar ni
preostanek socialistične preteklosti, temveč nenavadno ujemanje med ide-
ologijama dveh vzporednih oblik modernosti (socializma in liberalne de-
mokracije).
A stvari nikoli ne potekajo tako gladko – vedno jih zapletejo poskusi
»politizacije«. »Politizacija« je konstitutivni moment medijske disemi-
nacije »čiste« strokovne vednosti, saj se strokovnost določene vednosti ve-
dno definira na podlagi njenega »ideološkega« drugega – strokovni dis-
kurz je lahko strokoven le, če vanj ves čas vdira »politika« (in če se proti
tem vdorom vedno opredeljuje in reagira na pravilen način). Proces neneh-
nega razmejavanja od političnega diskurza je tisto, kar vzpostavlja strokov-
ni diskurz kot strokoven. »Želja« in struktura oziroma način delovanja
medijskega diskurza – in preko njega vseh strokovnih diskurzov, saj se boj
no, da predstavniki političnega razreda v medijih govorijo o »strokovnih«
problemih. Tako pride do določene delitve dela v medijskem prostoru –
strokovnjaki definirajo problematiko in opozarjajo na družbene nevarno-
sti, medtem ko politiki napovedujejo ukrepe in strokovno vednost spreme-
nijo v navodila in načrte za politično akcijo.
Strokovnjaki imajo, kronološko gledano, prednost pred politiki – ko se
začne poročanje o določenem problemu, je prva na vrsti strokovna preso-
ja problema (v tej začetni fazi je zelo pogosto pritoževanje nad »politiza-
cijo«, obenem pa v problem vpleteni ali zanj odgovorni politiki trdijo, da
problema ne vidijo politično in za politizacijo krivijo konkurenčne politi-
ke), nato pa razprava o mogočih in zaželenih političnih ukrepih. Obenem
pa je navidezna prednost strokovnjakov izničena z njihovo politično pasiv-
nostjo – čeprav so domnevno sposobni podati objektivno resnico o druž-
beni realnosti, niso sposobni na podlagi te resnice ukrepati. Strokovnjaki
so omejeni na inertno aktivnost v okvirih lastne stroke, kjer strokovne pra-
kse potekajo rutinsko. Le vlada in parlament imata (v ideološki percepciji
družbe, ki je značilna za sodobne množične medije) moč dejansko spreme-
niti družbena razmerja, zato je potrebno doseči sodelovanje med posame-
znimi strokami na eni in uradno politiko na drugi strani – in mesto tega
dialoga so množični mediji. V idealni situaciji bi se torej vsako poročanje o
kateremkoli družbenem problemu začelo z razpravo znotraj stroke, v kate-
ri bi nastopali vsi relevantni strokovnjaki, ki bi javnost obveščali o stvareh,
ki so v njenem interesu (tj. diseminirali vednost, nastalo v procesu sekun-
darne ideološke produkcije). Politika bi se vključila šele po tem, ko bi stro-
ka v medsebojnem dialogu prišla do konsenza – in v svojih akcijah dosle-
dno spoštovala navodila stroke. Staromodno rečeno, politika bi se morala
tudi v novih časih ravnati po objektivnem spoznanju dejanskosti – kar ni
preostanek socialistične preteklosti, temveč nenavadno ujemanje med ide-
ologijama dveh vzporednih oblik modernosti (socializma in liberalne de-
mokracije).
A stvari nikoli ne potekajo tako gladko – vedno jih zapletejo poskusi
»politizacije«. »Politizacija« je konstitutivni moment medijske disemi-
nacije »čiste« strokovne vednosti, saj se strokovnost določene vednosti ve-
dno definira na podlagi njenega »ideološkega« drugega – strokovni dis-
kurz je lahko strokoven le, če vanj ves čas vdira »politika« (in če se proti
tem vdorom vedno opredeljuje in reagira na pravilen način). Proces neneh-
nega razmejavanja od političnega diskurza je tisto, kar vzpostavlja strokov-
ni diskurz kot strokoven. »Želja« in struktura oziroma način delovanja
medijskega diskurza – in preko njega vseh strokovnih diskurzov, saj se boj
