Page 94 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 94
Medijska politika v postsocializmu
alistična družbeno-politična ureditev, v kateri so uradne politične institu-
cije zaradi tuje okupacije izgubile skoraj vso dejansko družbeno moč in se
zato obrnile na množice in prevzele njihov diskurz – so omogočile nena-
vadno in neobičajno obsežno vključevanje diskurzov množic v množične
medije.16 V običajni situaciji so množični mediji množični le formalno, po
obsegu svojega bralstva, niso pa mediji množic – ujemanje med množični-
mi mediji in uradno politično ideologijo je nujno in vdor diskurzov mno-
žic v medijski diskurz je mogoč le v izjemnih zgodovinskih situacijah, ko
se diskurzi množic ujemajo z uradno politično ideologijo. Po koncu realno
obstoječega socializma oziroma zlomu režimov, ki so se (vsaj nominalno)
deklarirali kot ljudske demokracije, je teh naključnih ujemanj vse manj in
možnosti zanje so vse manjše.
V svoji kritiki buržoaznega objektivizma je Althusser napisal »vsega se
ne da videti od povsod«, medtem ko je »pozitivistični pogoj za objektiv-
nost /.../ da naj bi se bilo treba postaviti na nično pozicijo«.17 Althusserjeva
poanta je, da je vsaka pozicija za nekaj slepa, in domnevno nevtralna pozi-
cija, ki se je drži sodobno novinarstvo, je slepa ravno za, staromodno reče-
no, razredni boj. Medtem ko so diskurzi državne politike in njenega admi-
nistrativnega aparata nujno resni, zmerni, tehnični in strokovni (to so dis-
kurzi, ki tvorijo vsebino »nevtralnega« novinarskega poročanja in ki sami
sebe ne prepoznavajo kot ideološke diskurze, ki nastopajo s pozicije druž-
bene moči, temveč kot objektivno resnico družbe), so diskurzi druge stra-
ni v razrednem boju nujno utopični. Poskusi videti zgodovino z nevtralne
perspektive zgrešijo njen morda najpomembnejši del – tisto, česar še ni, in
tisto, kar bi lahko bilo, pa ni, ali, kot pravi Pessoa: »Kdo bo napisal zgodo-
vino tistega, kar bi lahko bilo? Če jo bo kdo napisal, bo to prava zgodovina
človeštva.«18 Ko je tema politika, nevtralno poročanje vidi le »uravnoteže-
ne« alternative, kjer je vse že vnaprej odločeno in izbira v resnici ni mogoča
(alternative tipa »demokracija ali totalitarizem«19), medtem ko utopična
perspektiva vidi lažnost teh alternativ in se pozicionira zunaj teh vsiljenih
izbir, zunaj meja, ki jih določa sekundarna ideološka produkcija.
Utopični diskurzi množic so alternativna oblika sekundarne ideološke
produkcije. V nasprotju s strokovnimi diskurzi niso namenjeni reproduk-
16 Tu imamo seveda v mislih politično angažirane diskurze množic, ki prebijajo horizonte uradne
politične ideologije in strokovnih diskurzov, saj so mnenja ljudstva, pogojena in determirana s
sekundarno ideološko produkcijo, povsem običajen sestavni del vsebin množičnih medijev.
17 Althusser, n. d., 140.
18 Citat, ki ga je prevedel Miklavž Komelj, prevzemam po njegovem predavanju na Delavsko-
punkerski univerzi v Klubu Gromka v Ljubljani, 17. maja 2007.
19 Primož Krašovec, »Teorije« o totalitarizmu in njihovi politični učinki, v: Emzin, 1–2 (2007).
alistična družbeno-politična ureditev, v kateri so uradne politične institu-
cije zaradi tuje okupacije izgubile skoraj vso dejansko družbeno moč in se
zato obrnile na množice in prevzele njihov diskurz – so omogočile nena-
vadno in neobičajno obsežno vključevanje diskurzov množic v množične
medije.16 V običajni situaciji so množični mediji množični le formalno, po
obsegu svojega bralstva, niso pa mediji množic – ujemanje med množični-
mi mediji in uradno politično ideologijo je nujno in vdor diskurzov mno-
žic v medijski diskurz je mogoč le v izjemnih zgodovinskih situacijah, ko
se diskurzi množic ujemajo z uradno politično ideologijo. Po koncu realno
obstoječega socializma oziroma zlomu režimov, ki so se (vsaj nominalno)
deklarirali kot ljudske demokracije, je teh naključnih ujemanj vse manj in
možnosti zanje so vse manjše.
V svoji kritiki buržoaznega objektivizma je Althusser napisal »vsega se
ne da videti od povsod«, medtem ko je »pozitivistični pogoj za objektiv-
nost /.../ da naj bi se bilo treba postaviti na nično pozicijo«.17 Althusserjeva
poanta je, da je vsaka pozicija za nekaj slepa, in domnevno nevtralna pozi-
cija, ki se je drži sodobno novinarstvo, je slepa ravno za, staromodno reče-
no, razredni boj. Medtem ko so diskurzi državne politike in njenega admi-
nistrativnega aparata nujno resni, zmerni, tehnični in strokovni (to so dis-
kurzi, ki tvorijo vsebino »nevtralnega« novinarskega poročanja in ki sami
sebe ne prepoznavajo kot ideološke diskurze, ki nastopajo s pozicije druž-
bene moči, temveč kot objektivno resnico družbe), so diskurzi druge stra-
ni v razrednem boju nujno utopični. Poskusi videti zgodovino z nevtralne
perspektive zgrešijo njen morda najpomembnejši del – tisto, česar še ni, in
tisto, kar bi lahko bilo, pa ni, ali, kot pravi Pessoa: »Kdo bo napisal zgodo-
vino tistega, kar bi lahko bilo? Če jo bo kdo napisal, bo to prava zgodovina
človeštva.«18 Ko je tema politika, nevtralno poročanje vidi le »uravnoteže-
ne« alternative, kjer je vse že vnaprej odločeno in izbira v resnici ni mogoča
(alternative tipa »demokracija ali totalitarizem«19), medtem ko utopična
perspektiva vidi lažnost teh alternativ in se pozicionira zunaj teh vsiljenih
izbir, zunaj meja, ki jih določa sekundarna ideološka produkcija.
Utopični diskurzi množic so alternativna oblika sekundarne ideološke
produkcije. V nasprotju s strokovnimi diskurzi niso namenjeni reproduk-
16 Tu imamo seveda v mislih politično angažirane diskurze množic, ki prebijajo horizonte uradne
politične ideologije in strokovnih diskurzov, saj so mnenja ljudstva, pogojena in determirana s
sekundarno ideološko produkcijo, povsem običajen sestavni del vsebin množičnih medijev.
17 Althusser, n. d., 140.
18 Citat, ki ga je prevedel Miklavž Komelj, prevzemam po njegovem predavanju na Delavsko-
punkerski univerzi v Klubu Gromka v Ljubljani, 17. maja 2007.
19 Primož Krašovec, »Teorije« o totalitarizmu in njihovi politični učinki, v: Emzin, 1–2 (2007).
