Page 86 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 86
Medijska politika v postsocializmu
je politični diskurz. Čeprav politična praksa formalno ustreza vsem krite-
rijem stroke9 – opravljajo jo posebej za to usposobljeni ljudje, ki uporablja-
jo specializiran diskurz in delujejo znotraj specializiranih institucij – njen
diskurz ni, ali pa ne vedno, strokoven, saj politiki pogosto »politizirajo«.
Ta v medijih pogosta fraza pomeni, da je v ideološkem boju med strokovni-
mi in nestrokovnimi diskurzi in v ideološki perspektivi, ki v tem boju tre-
nutno dominira, politični diskurz viden kot kontaminiran z ideologijo –
ne glede na vse formalne kriterije stroke, ki jim zadošča, je pristranski, ne
poseduje objektivnosti, kar je odločilen kriterij, ki loči strokovne diskurze
od nestrokovnih.
Pravzaprav sta glavna akterja ideološkega boja med strokovnimi in ne-
strokovnimi diskurzi, ki poteka v medijskem prostoru, diskurz različnih
»pravih« strok in politični diskurz. Ko se v medijih pojavi ta ali ona stro-
ka, vselej nastopa proti politiki – včasih proti politiki in nevarnostim »po-
litizacije stroke« nasploh, včasih pa proti konkretnim političnim akcijam,
ukrepom in subjektom. Pravzaprav se strokovni diskurz v medijih definira
kot nasprotje političnega, tj. pristranskega, manipulatorskega, ideološke-
ga diskurza. V medijski percepciji družbene realnosti obstajajo trije osnov-
ni tipi diskurzov: strokovni in dva nestrokovna (spontani ljudski in po-
litični diskurz), od katerih le tretji velja za ideološkega. Krožno razmer-
je med stroko in spontanim zdravim razumom množic je v tej perspekti-
vi izven ideologije, medtem ko je ideologija (naivno razsvetljensko10) poj-
movana kot zmes laži in manipulacij politikov, s katerimi ti reproducira-
jo svojo oblast.
Obenem pa so politiki v medijih prisotni vsaj toliko, če ne še več, kot
strokovnjaki. Kljub temu, da politiki uporabljajo ideološki diskurz, jih
mediji ne izključujejo, saj so pomembni družbeni akterji in nosilci real-
ne družbene moči. Sodobni množični mediji to dilemo (politiki so news-
worthy, a je njihov diskurz nestrokoven in pristranski) rešujejo tako, da iz-
jave politikov v svojem programu uravnotežujejo z izjavami strokovnjakov.
Ob določeni temi ali družbenem problemu v medijih izmenično nastopa-
jo politiki in strokovnjaki. V tem procesu se ločuje strokovno vednost od
politične – strokovnjaki nastopijo, da povejo objektivno resnico o nečem
– čemur pogosto sledijo apeli na politični razred, obenem pa je nezaželje-
9 Izjema so seveda izvenparlamentarne in izvenvladne politične prakse, nova družbena giban-
ja in samoorganizirane politične skupine, politični subjekti, ki se ne držijo ne formalne struk-
ture stroke niti ne poskušajo imitirati strokovnega diskurza in pogosto v svoje prakse vključujejo
teorijo. A zaenkrat se bomo omejili na uradne politične prakse – ko govorimo o politiki in
političnih praksah, to za zdaj pomeni uradno politiko.
10 Althusser, n. d., 88–89.
je politični diskurz. Čeprav politična praksa formalno ustreza vsem krite-
rijem stroke9 – opravljajo jo posebej za to usposobljeni ljudje, ki uporablja-
jo specializiran diskurz in delujejo znotraj specializiranih institucij – njen
diskurz ni, ali pa ne vedno, strokoven, saj politiki pogosto »politizirajo«.
Ta v medijih pogosta fraza pomeni, da je v ideološkem boju med strokovni-
mi in nestrokovnimi diskurzi in v ideološki perspektivi, ki v tem boju tre-
nutno dominira, politični diskurz viden kot kontaminiran z ideologijo –
ne glede na vse formalne kriterije stroke, ki jim zadošča, je pristranski, ne
poseduje objektivnosti, kar je odločilen kriterij, ki loči strokovne diskurze
od nestrokovnih.
Pravzaprav sta glavna akterja ideološkega boja med strokovnimi in ne-
strokovnimi diskurzi, ki poteka v medijskem prostoru, diskurz različnih
»pravih« strok in politični diskurz. Ko se v medijih pojavi ta ali ona stro-
ka, vselej nastopa proti politiki – včasih proti politiki in nevarnostim »po-
litizacije stroke« nasploh, včasih pa proti konkretnim političnim akcijam,
ukrepom in subjektom. Pravzaprav se strokovni diskurz v medijih definira
kot nasprotje političnega, tj. pristranskega, manipulatorskega, ideološke-
ga diskurza. V medijski percepciji družbene realnosti obstajajo trije osnov-
ni tipi diskurzov: strokovni in dva nestrokovna (spontani ljudski in po-
litični diskurz), od katerih le tretji velja za ideološkega. Krožno razmer-
je med stroko in spontanim zdravim razumom množic je v tej perspekti-
vi izven ideologije, medtem ko je ideologija (naivno razsvetljensko10) poj-
movana kot zmes laži in manipulacij politikov, s katerimi ti reproducira-
jo svojo oblast.
Obenem pa so politiki v medijih prisotni vsaj toliko, če ne še več, kot
strokovnjaki. Kljub temu, da politiki uporabljajo ideološki diskurz, jih
mediji ne izključujejo, saj so pomembni družbeni akterji in nosilci real-
ne družbene moči. Sodobni množični mediji to dilemo (politiki so news-
worthy, a je njihov diskurz nestrokoven in pristranski) rešujejo tako, da iz-
jave politikov v svojem programu uravnotežujejo z izjavami strokovnjakov.
Ob določeni temi ali družbenem problemu v medijih izmenično nastopa-
jo politiki in strokovnjaki. V tem procesu se ločuje strokovno vednost od
politične – strokovnjaki nastopijo, da povejo objektivno resnico o nečem
– čemur pogosto sledijo apeli na politični razred, obenem pa je nezaželje-
9 Izjema so seveda izvenparlamentarne in izvenvladne politične prakse, nova družbena giban-
ja in samoorganizirane politične skupine, politični subjekti, ki se ne držijo ne formalne struk-
ture stroke niti ne poskušajo imitirati strokovnega diskurza in pogosto v svoje prakse vključujejo
teorijo. A zaenkrat se bomo omejili na uradne politične prakse – ko govorimo o politiki in
političnih praksah, to za zdaj pomeni uradno politiko.
10 Althusser, n. d., 88–89.
