Page 91 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 91
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
obstaja objektivna resnica o družbeni realnosti, ki je dostopna strokovnja-
kom, in da se da z izjavami strokovnjakov v medijih uravnotežiti ideološko
motivirane izjave politikov, medtem ko princip uravnoteženosti predpo-
stavlja, da so tudi izjave strokovnjakov politične (desnica je po zmagi na vo-
litvah mnoge družboslovce in druge strokovnjake obtoževala, da so blizu
levici in vsi so se branili s sklicevanjem na lastno strokovnost in upošteva-
nje kriterijev, ki veljajo za strokovno delo – z drugimi besedami, sklicevali
so se na avtonomijo stroke) in da je potrebno medijski prostor uravnotežiti,
tj. proporcionalno razdeliti na prostor, namenjen levici (tako njenim politi-
kom kot strokovnjakom), in desnici, da sta torej resnici o družbeni realno-
sti dve in da morajo mediji vsaki nameniti polovico svojega prostora. Drugi
tip percepcije razmerja med mediji in politiko je tako, vsaj v načelu, bolj de-
mokratičen oziroma bolj dialoški, saj priznava obstoj vsaj dveh enakovre-
dnih resnic – a je obenem »antiavtonomističen«, saj ne priznava možnosti
strokovne avtonomije in poskuša posamezne stroke reducirati na podalj-
šek politike. Boj za avtonomijo tako strok kot novinarstva je v tem ideolo-
škem kontekstu dobil nov zagon, močan in vseobsegajoč poskus »politiza-
cije« strok in novinarstva je sprožil redefiniranje kriterijev strokovnosti in
objektivnega poročanja in še močnejšo obrambo avtonomije obeh.
Obstaja pa še en pogoj za transformacijo politične vednosti v strokov-
no, kot se je to zgodilo v primeru kampanje pred vstopom Slovenije v EU
in NATO – problem, o katerem se v političnem razredu izoblikuje kon-
senz in ki poenoti politični razred, mora biti političen problem. Politiki
so namreč strokovnjaki za politiko, a se, v nasprotju z ostalimi strokovnaj-
ki, ki se več ali manj držijo okvirov svoje stroke, vmešavajo tudi v stvari, ki
so v domeni drugih strok, ki se pred temi vdori politike branijo s skliceva-
njem na strokovno avtonomijo. V teh primerih mnenja strokovnjakov ve-
ljajo za objektivna, medtem ko mnenja politikov – če so v nasprotju z mne-
nji strokovnjakov – veljajo za ideološka, subjektivna in mediji bolj upošte-
vajo prva. Če se politični razred poenoti okrog problema, ki spada v dome-
no ene izmed strok (denimo okrog določenega zdravstvenega ali pravne-
ga problema), so mnenja politikov še vedno sekundarnega pomena – poli-
tična vednost je zgolj suplement ali ponovitev strokovne (če se enoten po-
litični razred strinja s stroko) ali pa njeno ideološko popačenje (če se eno-
ten politični razred s stroko ne strinja). Politični diskurz lahko postane za-
res strokoven le, če se politični razred poenoti okrog problema, ki spada v
strokovno domeno politike, tj. če problem, okrog katerega se poenoti, v de-
litvi dela oziroma razdelitvi družbenega prostora med posameznimi stro-
kami spada v resor politike.
obstaja objektivna resnica o družbeni realnosti, ki je dostopna strokovnja-
kom, in da se da z izjavami strokovnjakov v medijih uravnotežiti ideološko
motivirane izjave politikov, medtem ko princip uravnoteženosti predpo-
stavlja, da so tudi izjave strokovnjakov politične (desnica je po zmagi na vo-
litvah mnoge družboslovce in druge strokovnjake obtoževala, da so blizu
levici in vsi so se branili s sklicevanjem na lastno strokovnost in upošteva-
nje kriterijev, ki veljajo za strokovno delo – z drugimi besedami, sklicevali
so se na avtonomijo stroke) in da je potrebno medijski prostor uravnotežiti,
tj. proporcionalno razdeliti na prostor, namenjen levici (tako njenim politi-
kom kot strokovnjakom), in desnici, da sta torej resnici o družbeni realno-
sti dve in da morajo mediji vsaki nameniti polovico svojega prostora. Drugi
tip percepcije razmerja med mediji in politiko je tako, vsaj v načelu, bolj de-
mokratičen oziroma bolj dialoški, saj priznava obstoj vsaj dveh enakovre-
dnih resnic – a je obenem »antiavtonomističen«, saj ne priznava možnosti
strokovne avtonomije in poskuša posamezne stroke reducirati na podalj-
šek politike. Boj za avtonomijo tako strok kot novinarstva je v tem ideolo-
škem kontekstu dobil nov zagon, močan in vseobsegajoč poskus »politiza-
cije« strok in novinarstva je sprožil redefiniranje kriterijev strokovnosti in
objektivnega poročanja in še močnejšo obrambo avtonomije obeh.
Obstaja pa še en pogoj za transformacijo politične vednosti v strokov-
no, kot se je to zgodilo v primeru kampanje pred vstopom Slovenije v EU
in NATO – problem, o katerem se v političnem razredu izoblikuje kon-
senz in ki poenoti politični razred, mora biti političen problem. Politiki
so namreč strokovnjaki za politiko, a se, v nasprotju z ostalimi strokovnaj-
ki, ki se več ali manj držijo okvirov svoje stroke, vmešavajo tudi v stvari, ki
so v domeni drugih strok, ki se pred temi vdori politike branijo s skliceva-
njem na strokovno avtonomijo. V teh primerih mnenja strokovnjakov ve-
ljajo za objektivna, medtem ko mnenja politikov – če so v nasprotju z mne-
nji strokovnjakov – veljajo za ideološka, subjektivna in mediji bolj upošte-
vajo prva. Če se politični razred poenoti okrog problema, ki spada v dome-
no ene izmed strok (denimo okrog določenega zdravstvenega ali pravne-
ga problema), so mnenja politikov še vedno sekundarnega pomena – poli-
tična vednost je zgolj suplement ali ponovitev strokovne (če se enoten po-
litični razred strinja s stroko) ali pa njeno ideološko popačenje (če se eno-
ten politični razred s stroko ne strinja). Politični diskurz lahko postane za-
res strokoven le, če se politični razred poenoti okrog problema, ki spada v
strokovno domeno politike, tj. če problem, okrog katerega se poenoti, v de-
litvi dela oziroma razdelitvi družbenega prostora med posameznimi stro-
kami spada v resor politike.
