Page 93 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 93
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
od spodaj«, do, benjaminovsko rečeno, zgodovine premaganih14 – se pravi
do tistih ljudskih diskurzov in vednosti, ki niso produkt povratnega delo-
vanja sekundarne ideološke produkcije na primarno, ki se ne formirajo po
obrazcih in kriterijih strokovnih diskurzov, ki jih diseminirajo in popula-
rizirajo množični mediji.
Tu ne gre za nasilno diskriminacijo ali namerno izključevanje, temveč
za strukturno slepoto. Strokovni in nevtralni mediji diskurze, ki niso ne
strokovni ne del uradne (državne) politike, preprosto spregledajo – ne zato,
ker bi hoteli prikriti njihov obstoj ali jih zatreti, temveč zato, ker ne ustre-
zajo standardom množičnih medijev in ti preprosto z njimi nimajo česa
početi, saj so ti diskurzi obenem odkrito angažirani (in torej nenevtral-
ni in nestrokovni), tj. politični, toda ne izrekajo jih nosilci uradne politič-
ne moči, torej za medije niso relevantni in jim jih (za razliko od diskurzov
uradne politike) ni potrebno tolerirati in vključevati v svoje vsebine. Poli-
tika nevtralnih medijev torej lahko vključuje le diskurze tistih razredov in
razrednih frakcij, ki so v vsakokratnem zgodovinskem trenutku na obla-
sti – le diskurzi uradne oblasti so udeleženi v nihanju med bojem za avto-
nomijo posameznih strok in sodelovanjem med strokami in uradno politi-
ko pri tehničnem upravljanju družbe in le diskurzi uradne politike se lah-
ko (ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki smo jih opisali zgoraj) spreme-
nijo v strokovne diskurze.
Obstajajo tudi (zelo redki) primeri, ko množični mediji v svoje poro-
čanje vključijo zgodovino premaganih. Eden izmed takih primerov je bilo
poročanje jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslovaške leta 196815
– takrat se je poročanje o okupaciji in odporu proti njej do določene mere
prekrivalo s takratnimi diskurzi češkoslovaških množic. A to ujemanje je
bilo zgodovinsko naključje – postrevolucionarna oblast na Češkoslova-
škem in v drugih državah realno obstoječega socializma se je v drugi po-
lovici 20. stoletja legitimirala kot ljudska, kot ljudska demokracija, zato je
diskurz uradne politike do določene mere dopuščal in vključeval diskur-
ze množic. V trenutku nevarnosti vsesplošne vojne in nasilja je reformistič-
na vlada celo skoraj povsem prevzela diskurze množic. Jugoslovanski časo-
pisi so diskurze češkoslovaških množic v svoje poročanje vključevali pre-
ko posrednika – češkoslovaške uradne politične ideologije, ki je bila obe-
nem tudi precej sinhronizirana s tedanjo jugoslovansko uradno politično
ideologijo. Te posebne zgodovinske okoliščine – postrevolucionarna soci-
14 Walter Benjamin, Izbrani spisi, Ljubljana 2003, 219–221.
15 Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, »Progressive« Versus »Bureaucratic« Socialism, v: Michal
Krzyzanowski, Anna Triandafyllidou in Ruth Wodak (ur.), Europe in Crisis, Basingstoke 2009.
od spodaj«, do, benjaminovsko rečeno, zgodovine premaganih14 – se pravi
do tistih ljudskih diskurzov in vednosti, ki niso produkt povratnega delo-
vanja sekundarne ideološke produkcije na primarno, ki se ne formirajo po
obrazcih in kriterijih strokovnih diskurzov, ki jih diseminirajo in popula-
rizirajo množični mediji.
Tu ne gre za nasilno diskriminacijo ali namerno izključevanje, temveč
za strukturno slepoto. Strokovni in nevtralni mediji diskurze, ki niso ne
strokovni ne del uradne (državne) politike, preprosto spregledajo – ne zato,
ker bi hoteli prikriti njihov obstoj ali jih zatreti, temveč zato, ker ne ustre-
zajo standardom množičnih medijev in ti preprosto z njimi nimajo česa
početi, saj so ti diskurzi obenem odkrito angažirani (in torej nenevtral-
ni in nestrokovni), tj. politični, toda ne izrekajo jih nosilci uradne politič-
ne moči, torej za medije niso relevantni in jim jih (za razliko od diskurzov
uradne politike) ni potrebno tolerirati in vključevati v svoje vsebine. Poli-
tika nevtralnih medijev torej lahko vključuje le diskurze tistih razredov in
razrednih frakcij, ki so v vsakokratnem zgodovinskem trenutku na obla-
sti – le diskurzi uradne oblasti so udeleženi v nihanju med bojem za avto-
nomijo posameznih strok in sodelovanjem med strokami in uradno politi-
ko pri tehničnem upravljanju družbe in le diskurzi uradne politike se lah-
ko (ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki smo jih opisali zgoraj) spreme-
nijo v strokovne diskurze.
Obstajajo tudi (zelo redki) primeri, ko množični mediji v svoje poro-
čanje vključijo zgodovino premaganih. Eden izmed takih primerov je bilo
poročanje jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslovaške leta 196815
– takrat se je poročanje o okupaciji in odporu proti njej do določene mere
prekrivalo s takratnimi diskurzi češkoslovaških množic. A to ujemanje je
bilo zgodovinsko naključje – postrevolucionarna oblast na Češkoslova-
škem in v drugih državah realno obstoječega socializma se je v drugi po-
lovici 20. stoletja legitimirala kot ljudska, kot ljudska demokracija, zato je
diskurz uradne politike do določene mere dopuščal in vključeval diskur-
ze množic. V trenutku nevarnosti vsesplošne vojne in nasilja je reformistič-
na vlada celo skoraj povsem prevzela diskurze množic. Jugoslovanski časo-
pisi so diskurze češkoslovaških množic v svoje poročanje vključevali pre-
ko posrednika – češkoslovaške uradne politične ideologije, ki je bila obe-
nem tudi precej sinhronizirana s tedanjo jugoslovansko uradno politično
ideologijo. Te posebne zgodovinske okoliščine – postrevolucionarna soci-
14 Walter Benjamin, Izbrani spisi, Ljubljana 2003, 219–221.
15 Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, »Progressive« Versus »Bureaucratic« Socialism, v: Michal
Krzyzanowski, Anna Triandafyllidou in Ruth Wodak (ur.), Europe in Crisis, Basingstoke 2009.
