Page 88 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 88
Medijska politika v postsocializmu
proti politizaciji različnih strok bije ravno v množičnih medijih – se v tej
točki razhajata – »poganja« ga ravno tisto, česar strukturno ne more ure-
sničiti, a ves čas neuspešno poskuša. Boj proti »politizaciji« ni anomalija,
temveč običajno oziroma nujno stanje medijskega prostora in avtonomija
tako posameznih strok kot novinarstva lahko obstaja le kot večno nedose-
žena, le kot zastavek večnega boja »objektivnega« strokovnega diskurza
proti »ideološkemu« političnemu.
Politični diskurz je v medijskem prostoru edini prepoznan kot ideolo-
ški zaradi posebne strukture svoje ideološkosti. Zdravorazumski diskurz
kot primarna predelava vsakdanjih izkušenj in strokovni diskurz kot nji-
hova sekundarna predelava in obenem splošni okvir njihove primarne pre-
delave sta prepoznana kot neideološka, ker sebe ne prepoznavata kot moti-
virana – oba se prepoznavata kot nevtralna in obenem avtonomna. Zdra-
vi razum vidi sebe in je v očeh medijev viden kot morda naivna, a pošte-
na percepcija družbenega sveta. Avtonomija v tem primeru pomeni, da je
(v očeh »domorodcev« samih) posameznikova percepcija družbenega sve-
ta odvisna le od njegovih kognitivnih lastnosti in sposobnosti, kar velja za
vse dimenzije družbenega sveta razen seveda za sfero politike – tu je per-
cepcija posameznikov ideološka in odvisna od ideoloških kriterijev. Posa-
mezniki v tej ideološki perspektivi enako oziroma vsaj zelo podobno perci-
pirajo »strokovne« probleme in drugače vidijo ter se drugače opredeljuje-
jo le do »političnih«. Podobno je s strokovnjaki – ti o strokovnih proble-
mih podajajo objektivno vednost, a so ves čas podvrženi poskusom »poli-
tizacije«. Oba diskurza, običajni zdravorazumski in strokovni, sama sebe
in drug drugega vidita kot nevtralna, nepolitična in neideološka, saj jima
ni potrebno reflektirati ali deklarirati svoje motiviranosti – celo nasprotno,
svoje ideološke učinke lahko dosegata le, če njuna ideološka motiviranost
ostaja skrita in neprepoznana. Težko si je predstavljati medicino, ki bi lah-
ko funkcionirala tudi po tem, ko bi javno deklarirala, da sta njena poglavi-
tna cilja nadzor teles in vedenja prebivalstva ter nasilna normalizacija na-
mesto poudarjanja skrbi za zdravje, kar naj bi bila občečloveška in nadide-
ološka praksa; ali pa funkcioniranje postmodernega kreativnega delovnega
kolektiva, v katerem bi team buildingu odvzeli spiritualistične dodatke in
ga javno deklarirali kot metodo discipliniranja in dominacije.
Politični diskurz se razlikuje od obeh navedenih diskurzov ravno zato,
ker je odkrito pristranski – ne sicer v smislu staromodne razredne politi-
ke (tu buržoazija še vedno »predstavlja svoj posebni interes kot splošni«,11
temveč kot boj med strankami, ki imajo partikularne interese (čeprav se
11 Karl Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, Ljubljana 1974, 48.
proti politizaciji različnih strok bije ravno v množičnih medijih – se v tej
točki razhajata – »poganja« ga ravno tisto, česar strukturno ne more ure-
sničiti, a ves čas neuspešno poskuša. Boj proti »politizaciji« ni anomalija,
temveč običajno oziroma nujno stanje medijskega prostora in avtonomija
tako posameznih strok kot novinarstva lahko obstaja le kot večno nedose-
žena, le kot zastavek večnega boja »objektivnega« strokovnega diskurza
proti »ideološkemu« političnemu.
Politični diskurz je v medijskem prostoru edini prepoznan kot ideolo-
ški zaradi posebne strukture svoje ideološkosti. Zdravorazumski diskurz
kot primarna predelava vsakdanjih izkušenj in strokovni diskurz kot nji-
hova sekundarna predelava in obenem splošni okvir njihove primarne pre-
delave sta prepoznana kot neideološka, ker sebe ne prepoznavata kot moti-
virana – oba se prepoznavata kot nevtralna in obenem avtonomna. Zdra-
vi razum vidi sebe in je v očeh medijev viden kot morda naivna, a pošte-
na percepcija družbenega sveta. Avtonomija v tem primeru pomeni, da je
(v očeh »domorodcev« samih) posameznikova percepcija družbenega sve-
ta odvisna le od njegovih kognitivnih lastnosti in sposobnosti, kar velja za
vse dimenzije družbenega sveta razen seveda za sfero politike – tu je per-
cepcija posameznikov ideološka in odvisna od ideoloških kriterijev. Posa-
mezniki v tej ideološki perspektivi enako oziroma vsaj zelo podobno perci-
pirajo »strokovne« probleme in drugače vidijo ter se drugače opredeljuje-
jo le do »političnih«. Podobno je s strokovnjaki – ti o strokovnih proble-
mih podajajo objektivno vednost, a so ves čas podvrženi poskusom »poli-
tizacije«. Oba diskurza, običajni zdravorazumski in strokovni, sama sebe
in drug drugega vidita kot nevtralna, nepolitična in neideološka, saj jima
ni potrebno reflektirati ali deklarirati svoje motiviranosti – celo nasprotno,
svoje ideološke učinke lahko dosegata le, če njuna ideološka motiviranost
ostaja skrita in neprepoznana. Težko si je predstavljati medicino, ki bi lah-
ko funkcionirala tudi po tem, ko bi javno deklarirala, da sta njena poglavi-
tna cilja nadzor teles in vedenja prebivalstva ter nasilna normalizacija na-
mesto poudarjanja skrbi za zdravje, kar naj bi bila občečloveška in nadide-
ološka praksa; ali pa funkcioniranje postmodernega kreativnega delovnega
kolektiva, v katerem bi team buildingu odvzeli spiritualistične dodatke in
ga javno deklarirali kot metodo discipliniranja in dominacije.
Politični diskurz se razlikuje od obeh navedenih diskurzov ravno zato,
ker je odkrito pristranski – ne sicer v smislu staromodne razredne politi-
ke (tu buržoazija še vedno »predstavlja svoj posebni interes kot splošni«,11
temveč kot boj med strankami, ki imajo partikularne interese (čeprav se
11 Karl Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, Ljubljana 1974, 48.
