Page 92 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 92
Medijska politika v postsocializmu
Politika kot stroka se od politike v običajnem pomenu (politike kot
prostora soočanja in boja različnih ideoloških perspektiv, različnih vizij
družbenega sveta in različnih načinov politične akcije) razlikuje po tem,
da je »deideologizirana«, ni več prostor »dialoga« različnih ideoloških
perspektiv, temveč tehnika upravljanja družbenih pojavov in procesov, ki
so definirani in prepoznani kot politični, tj. pojavov in procesov, ki so tako
ali drugače vezani na državo oziroma »javni sektor«. A tudi definicija do-
mene države in politike kot stroke je zastavek bojev – tako je del politike v
času pritiskov na medije poskušal uveljaviti kompetenco politike kot stro-
ke nad javnimi mediji, pri čemer se je soočil z odporom novinarske stroke
– in »vmesni rezultati« tega boja določajo mejo med pristojnostjo države
(kjer lahko politika nastopa kot stroka) in pristojnostjo posameznih avto-
nomnih strok. Politika torej lahko nastopa kot stroka le na teritoriju, ki si
ga uspešno prisvoji v boju s posameznimi avtonomnimi strokami – le tam
lahko nastopa strokovno, tj. tehnično, »nezainteresirano« in »nedideo-
loško«, medtem ko jo na drugih teritorijih čakajo obtožbe ideološkosti –
obenem pa je vsaka strukturna sprememba (tako željena kot nezaželjena)
stroke in prostora, na katerem deluje, odvisna od političnih ukrepov. Zato
morajo stroke obenem tako nenehno apelirati na politiko in zahtevati od
nje ukrepe, ki se ji zdijo ustrezni, kot braniti svojo avtonomijo in prepreče-
vati, da bi si politika uzurpirala moč nesposrednega upravljanja (upravlja-
nja brez dialoga s stroko in brez upoštevanja priporočil in navodil stroke) s
področjem, ki pripada določeni stroki.
Politika nevtralnega novinarstva
V obliki novinarstva, kjer vsebino poročanja predstavlja strokovna ve-
dnost, je strokovna vednost problematizirana le, kadar se pojavi možnost
njene kontaminacije s politiko/ideologijo. Takšna ideološka perspektiva,
kjer naj bi strokovni diskurzi lahko povedali resnico družbe, če jih le dovolj
skrbno ločujemo od politike in ideologije in branimo pred njima, ima tudi
svojo slepo pego. Ta slepa pega so nestrokovna videnja družbe in zgodovi-
ne, ki pa obenem niso del uradne politike – strokovno in nevtralno poro-
čanje je slepo za vse diskurze, ki niso strokovni ali uradno politični. »Nev-
tralno« poročanje je nevtralno le do posameznih strokovnih vsebin – do-
kler so te strokovne po vseh formalnih kriterijih in dokler jih posredujejo
ljudje, ki so vešči medijskega nastopanja, so za medije sprejemljive ne glede
na to, kakšna je dejansko njihova vsebina. Prav tako je nevtralno v prime-
rih, ko politična vednost postane strokovna. Ni pa nevtralno do »pogleda
Politika kot stroka se od politike v običajnem pomenu (politike kot
prostora soočanja in boja različnih ideoloških perspektiv, različnih vizij
družbenega sveta in različnih načinov politične akcije) razlikuje po tem,
da je »deideologizirana«, ni več prostor »dialoga« različnih ideoloških
perspektiv, temveč tehnika upravljanja družbenih pojavov in procesov, ki
so definirani in prepoznani kot politični, tj. pojavov in procesov, ki so tako
ali drugače vezani na državo oziroma »javni sektor«. A tudi definicija do-
mene države in politike kot stroke je zastavek bojev – tako je del politike v
času pritiskov na medije poskušal uveljaviti kompetenco politike kot stro-
ke nad javnimi mediji, pri čemer se je soočil z odporom novinarske stroke
– in »vmesni rezultati« tega boja določajo mejo med pristojnostjo države
(kjer lahko politika nastopa kot stroka) in pristojnostjo posameznih avto-
nomnih strok. Politika torej lahko nastopa kot stroka le na teritoriju, ki si
ga uspešno prisvoji v boju s posameznimi avtonomnimi strokami – le tam
lahko nastopa strokovno, tj. tehnično, »nezainteresirano« in »nedideo-
loško«, medtem ko jo na drugih teritorijih čakajo obtožbe ideološkosti –
obenem pa je vsaka strukturna sprememba (tako željena kot nezaželjena)
stroke in prostora, na katerem deluje, odvisna od političnih ukrepov. Zato
morajo stroke obenem tako nenehno apelirati na politiko in zahtevati od
nje ukrepe, ki se ji zdijo ustrezni, kot braniti svojo avtonomijo in prepreče-
vati, da bi si politika uzurpirala moč nesposrednega upravljanja (upravlja-
nja brez dialoga s stroko in brez upoštevanja priporočil in navodil stroke) s
področjem, ki pripada določeni stroki.
Politika nevtralnega novinarstva
V obliki novinarstva, kjer vsebino poročanja predstavlja strokovna ve-
dnost, je strokovna vednost problematizirana le, kadar se pojavi možnost
njene kontaminacije s politiko/ideologijo. Takšna ideološka perspektiva,
kjer naj bi strokovni diskurzi lahko povedali resnico družbe, če jih le dovolj
skrbno ločujemo od politike in ideologije in branimo pred njima, ima tudi
svojo slepo pego. Ta slepa pega so nestrokovna videnja družbe in zgodovi-
ne, ki pa obenem niso del uradne politike – strokovno in nevtralno poro-
čanje je slepo za vse diskurze, ki niso strokovni ali uradno politični. »Nev-
tralno« poročanje je nevtralno le do posameznih strokovnih vsebin – do-
kler so te strokovne po vseh formalnih kriterijih in dokler jih posredujejo
ljudje, ki so vešči medijskega nastopanja, so za medije sprejemljive ne glede
na to, kakšna je dejansko njihova vsebina. Prav tako je nevtralno v prime-
rih, ko politična vednost postane strokovna. Ni pa nevtralno do »pogleda
