Page 89 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 89
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
pogosto sklicujejo na »nacionalni interes«, »javno dobro« ipd.). Res je,
da so tudi posamezne stroke partikularne, a vse delujejo v imenu »univer-
zalnih« vrednot – zdravja, zakonitosti ipd., medtem ko so stranke vedno
na sumu, da pod deklaracijami univerzalnih vrednot skrivajo golo željo po
oblasti. Oblast je element, ki loči politične akterje od strokovnih – mo-
žnost oblasti postavi nevtralnost določenega družbenega akterja pod vpra-
šaj. To je tudi temelj za prepoznavo političnega diskurza kot ideološkega –
ideologija vidi ideologijo le kot zavestno izražen oblastni interes ali moti-
vacijo, medtem ko je strukturno slepa za latentne, skrite interese in motiva-
cije strokovnih diskurzov in praks. Politika je videna in obsojana kot ideo-
loška zato, ker sama prepoznava in deklarira svoje interese. Boj za avtono-
mijo posameznih strok in novinarstva proti ideologizaciji in politizaciji je
tako boj subjektov, ki niso nosilci neposredne družbene moči, proti tistim,
ki imajo oblast (ne boj za oblast – ta je posebnost političnega polja –, tem-
več boj proti oblasti, za nevmešavanje oblasti/politike v strokovne prakse),
in obenem proti prepoznavanju lastnih skritih ideoloških motivov in inte-
resov – če bi strokovni diskurz prepoznal politizacijo kot sebi imanentno
lastnóst, kot svojo strukturno nujnost (ne kot vdor tujka od zunaj), bi s tem
ogrozil celotno ideološko strukturo, ki temelji na prepoznavi samega sebe
kot objektivnega in nevtralnega.
Politika kot stroka
Dosedaj opisano velja za običajno situacijo, ko je politični razred razce-
pljen in se stranke borijo za različne ideale, imajo različne interese oziroma
različne poglede na to, kaj je državni ali nacionalni interes. Takrat politič-
ni diskurz velja za ideološkega in je v medijskem prostoru deležen strokov-
ne korekture oziroma uravnoteženja. Mogoče pa so tudi situacije, v katerih
je politični razred enoten – to se zgodi takrat, ko so kot nacionalni interes
mobilizirani osnovni ideološki elementi, na katerih sta osnovana kohezija
političnega razreda in demokratični konsenz,12 tj. tisti elementi, ki predsta-
vljajo osnovno mitsko podlago splošne politične ideologije v nekem prosto-
ru in ki šele omogočajo posamezne politične spore in nestrinjanja, osnovno
diskurzivno matrico govorjenja o politiki (ne glede na to, ali gre za strinja-
nje ali spor). Nedavni lokalni primer takšne enotnosti političnega razreda in
mobilizacije najosnovnejših ideoloških elementov demokratičnega konsen-
za sta bili propagandni kampanji pred vstopom Slovenije v EU in NATO. V
tem času in v tej situaciji ni bilo značilne napetosti med mediji in politiko,
med strokovnimi diskurzi in domnevno ideološkim političnim diskurzom.
12 Rastko Močnik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Ljubljana 2006, 70–74.
pogosto sklicujejo na »nacionalni interes«, »javno dobro« ipd.). Res je,
da so tudi posamezne stroke partikularne, a vse delujejo v imenu »univer-
zalnih« vrednot – zdravja, zakonitosti ipd., medtem ko so stranke vedno
na sumu, da pod deklaracijami univerzalnih vrednot skrivajo golo željo po
oblasti. Oblast je element, ki loči politične akterje od strokovnih – mo-
žnost oblasti postavi nevtralnost določenega družbenega akterja pod vpra-
šaj. To je tudi temelj za prepoznavo političnega diskurza kot ideološkega –
ideologija vidi ideologijo le kot zavestno izražen oblastni interes ali moti-
vacijo, medtem ko je strukturno slepa za latentne, skrite interese in motiva-
cije strokovnih diskurzov in praks. Politika je videna in obsojana kot ideo-
loška zato, ker sama prepoznava in deklarira svoje interese. Boj za avtono-
mijo posameznih strok in novinarstva proti ideologizaciji in politizaciji je
tako boj subjektov, ki niso nosilci neposredne družbene moči, proti tistim,
ki imajo oblast (ne boj za oblast – ta je posebnost političnega polja –, tem-
več boj proti oblasti, za nevmešavanje oblasti/politike v strokovne prakse),
in obenem proti prepoznavanju lastnih skritih ideoloških motivov in inte-
resov – če bi strokovni diskurz prepoznal politizacijo kot sebi imanentno
lastnóst, kot svojo strukturno nujnost (ne kot vdor tujka od zunaj), bi s tem
ogrozil celotno ideološko strukturo, ki temelji na prepoznavi samega sebe
kot objektivnega in nevtralnega.
Politika kot stroka
Dosedaj opisano velja za običajno situacijo, ko je politični razred razce-
pljen in se stranke borijo za različne ideale, imajo različne interese oziroma
različne poglede na to, kaj je državni ali nacionalni interes. Takrat politič-
ni diskurz velja za ideološkega in je v medijskem prostoru deležen strokov-
ne korekture oziroma uravnoteženja. Mogoče pa so tudi situacije, v katerih
je politični razred enoten – to se zgodi takrat, ko so kot nacionalni interes
mobilizirani osnovni ideološki elementi, na katerih sta osnovana kohezija
političnega razreda in demokratični konsenz,12 tj. tisti elementi, ki predsta-
vljajo osnovno mitsko podlago splošne politične ideologije v nekem prosto-
ru in ki šele omogočajo posamezne politične spore in nestrinjanja, osnovno
diskurzivno matrico govorjenja o politiki (ne glede na to, ali gre za strinja-
nje ali spor). Nedavni lokalni primer takšne enotnosti političnega razreda in
mobilizacije najosnovnejših ideoloških elementov demokratičnega konsen-
za sta bili propagandni kampanji pred vstopom Slovenije v EU in NATO. V
tem času in v tej situaciji ni bilo značilne napetosti med mediji in politiko,
med strokovnimi diskurzi in domnevno ideološkim političnim diskurzom.
12 Rastko Močnik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Ljubljana 2006, 70–74.
