Page 85 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 85
Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti
kanje prvega). Drugi korak je izbira in oblika vprašanj, na katere v medij-
skih nastopih odgovarjajo strokovnjaki. Ta vprašanja so izrečena s stališča
»javnega interesa« (denimo vprašanja tipa »kako bodo najnovejše podra-
žitve, ki jih je povzročila inflacija, vplivale na življenje navadnih ljudi« ali
»kakšne posledice bodo imele novogradnje za lokalno skupnost«) in stro-
kovnjak mora svoj diskurz prilagoditi tej novi perspektivi, saj ne odgovarja
več le ozki strokovni javnosti – diskurz stroke v medijih tako ni več avtono-
men, držati se mora ne le pravil in kriterijev, ki jih sama sebi postavlja dolo-
čena stroka, temveč mora pristati tudi na pravila in zahteve medijskega dis-
kurza, ki nastopa v imenu splošne javnosti. To je »utilitarni« moment pre-
vajanja sekundarnih oblik zavesti nazaj v primarne – pojasnjevanje, kako
lahko določen proces ali pojav ljudem koristi ali kako se lahko, če gre za ne-
gativen ali nevaren pojav ali proces, pred njim zaščitijo. Tretji korak preva-
janja strokovne vednosti je banalizacija strokovnega diskurza oziroma mo-
ment »simultanega prevajanja«. To so ali prekinitve tipa »ali lahko to po-
veste bolj enostavno« ali »navadni ljudje verjetno ne razumejo, kaj to po-
meni« ali poenostavljeni povzetki povedanega, ki jih novinarji naredijo
potem, ko strokovnega gosta že odslovijo ali nehajo navajati.
Pri vseh naštetih metodah prevajanja gre za pretvarjanje strokovnega
diskurza v diskurz, ki je neposredno razumljiv in transparenten »povpreč-
nemu občanu« – strokovnjaki so izbrani glede na to, kdo zna govoriti pre-
prosto in razumljivo in glede na svojo senzibilnost za javni interes, ob če-
mer jih spremlja simultano prevajanje novinarja. Tudi ko pišejo samostoj-
no, v novinarskih prispevkih, v katerih ni neposredne strokovne vedno-
sti, novinarji imitirajo strokovni diskurz in ga hkrati simultano prevajajo
oziroma predelujejo – tako, ko pišejo o ekonomiji, uporabljajo podjetniški
žargon ter pišejo o gospodarski rasti in prodiranju na tuje trge itn. Tako to-
rej skrbijo tako za popularizacijo in diseminacijo strokovnih diskurzov kot
za to, da ti diskurzi ostajajo do določene mere transparentni javnosti, kar
je, oboje skupaj, pogoj, da lahko strokovni diskurzi povratno strukturirajo
primarne oblike zavesti.
Politični razred in strokovna vednost
Vse oblike sekundarne ideološke produkcije niso strokovne. To velja
predvsem za tradicionalne oblike sekundarne ideološke produkcije – deni-
mo religija ne velja za stroko in ne producira strokovne vednosti, čeprav gre
nedvomno za sekundarno ideološko produkcijo, ki transformira vsakdanje
izkušnje v specifičen, religiozni diskurz. A tudi med modernimi oblikami
sekundarne ideološke produkcije obstaja ena, ki ni povsem strokovna – to
kanje prvega). Drugi korak je izbira in oblika vprašanj, na katere v medij-
skih nastopih odgovarjajo strokovnjaki. Ta vprašanja so izrečena s stališča
»javnega interesa« (denimo vprašanja tipa »kako bodo najnovejše podra-
žitve, ki jih je povzročila inflacija, vplivale na življenje navadnih ljudi« ali
»kakšne posledice bodo imele novogradnje za lokalno skupnost«) in stro-
kovnjak mora svoj diskurz prilagoditi tej novi perspektivi, saj ne odgovarja
več le ozki strokovni javnosti – diskurz stroke v medijih tako ni več avtono-
men, držati se mora ne le pravil in kriterijev, ki jih sama sebi postavlja dolo-
čena stroka, temveč mora pristati tudi na pravila in zahteve medijskega dis-
kurza, ki nastopa v imenu splošne javnosti. To je »utilitarni« moment pre-
vajanja sekundarnih oblik zavesti nazaj v primarne – pojasnjevanje, kako
lahko določen proces ali pojav ljudem koristi ali kako se lahko, če gre za ne-
gativen ali nevaren pojav ali proces, pred njim zaščitijo. Tretji korak preva-
janja strokovne vednosti je banalizacija strokovnega diskurza oziroma mo-
ment »simultanega prevajanja«. To so ali prekinitve tipa »ali lahko to po-
veste bolj enostavno« ali »navadni ljudje verjetno ne razumejo, kaj to po-
meni« ali poenostavljeni povzetki povedanega, ki jih novinarji naredijo
potem, ko strokovnega gosta že odslovijo ali nehajo navajati.
Pri vseh naštetih metodah prevajanja gre za pretvarjanje strokovnega
diskurza v diskurz, ki je neposredno razumljiv in transparenten »povpreč-
nemu občanu« – strokovnjaki so izbrani glede na to, kdo zna govoriti pre-
prosto in razumljivo in glede na svojo senzibilnost za javni interes, ob če-
mer jih spremlja simultano prevajanje novinarja. Tudi ko pišejo samostoj-
no, v novinarskih prispevkih, v katerih ni neposredne strokovne vedno-
sti, novinarji imitirajo strokovni diskurz in ga hkrati simultano prevajajo
oziroma predelujejo – tako, ko pišejo o ekonomiji, uporabljajo podjetniški
žargon ter pišejo o gospodarski rasti in prodiranju na tuje trge itn. Tako to-
rej skrbijo tako za popularizacijo in diseminacijo strokovnih diskurzov kot
za to, da ti diskurzi ostajajo do določene mere transparentni javnosti, kar
je, oboje skupaj, pogoj, da lahko strokovni diskurzi povratno strukturirajo
primarne oblike zavesti.
Politični razred in strokovna vednost
Vse oblike sekundarne ideološke produkcije niso strokovne. To velja
predvsem za tradicionalne oblike sekundarne ideološke produkcije – deni-
mo religija ne velja za stroko in ne producira strokovne vednosti, čeprav gre
nedvomno za sekundarno ideološko produkcijo, ki transformira vsakdanje
izkušnje v specifičen, religiozni diskurz. A tudi med modernimi oblikami
sekundarne ideološke produkcije obstaja ena, ki ni povsem strokovna – to
